Belačev steber (IV+/III, M, 160 m), 13. 1. 2024

Zima oziroma plezanje pozimi me že dalj časa “srbi”, zato sem prosil Pivarja za konkreten uvod v zimsko plezarijo. Dan prej so bile razmere po Slovenskih gorstvih preprosto čudne, bodisi snega do pasu, bodisi nič. Dogovoriva se, da končni cilj dorečeva zjutraj, smer pa vseeno začrtava proti KSA ali Karavankam. Ob 6h pade odločitev za Kalško goro. Rezervirano, če ne bo plezanja, bo pa vsaj zimski pristop. S parkirišča štartava okoli 7h, cca. 2h solidnega dostopa do Cojzove koče. Pavza, oblačenje, čokoladica in čaj ter gas proti steni – ne vedoč koliko časa bo trajalo. Pivar mi je že po poti nakazoval Belačev steber, “tjale greva”. “Zgleda fajn”, pravim, saj vnaprej nisem vedel kam greva (plezal sem kot drugi).
Prvi raztežaj je bil kratko malo “čuden”. Snega za vzorec, pa tudi razčlembe za orodjarjenje niso bile ravno globoke (sicer dovoljšne za kline, zatiče ter sem in tja kakšnega metulja), naklonina pa tudi poštena. Od daleč 1. raz. ni izgledal nič posebnega, ob plezanju sem se pa še kako nadihal. V toolišču vseeno nimaš nahrbtnika in N kilogramov opreme. Ko pridem do razdalje 2 m od Pivarja je moj prvi komentar “f**, tole je pa next level” (pa nisem ravno kavč selektor). Priplezam do sidrišča, najprej debele rokavice, ker prstov ne čutim več, potem preklop na varovanje in Pivar že leti. Sledi drugi, najtežji, raztežaj, kjer vertikalna zajeda lepo nakazuje smer. Podajam po malo in malo, napredovanje je precej počasnejše kot pri letnem plezanju. Pivarju se ob plezanju v zajedi smeji, mene pa že “skrbi” :). Skrbi so bile odveč, plezarija drugega raztežaja je bila res odlična. Nekaj malega ledu in trdega snega v zajedi, izven pa mešano in ponovno precej orodjarjenja. Pri sidrišču tokrat drugačen komentar “pfu me je navilo” (seveda samo mene). Sledi tretji raztežaj, ki je ponudil precej dobre podlage za “pikanje”, vključno s travo ter proti koncu za nameček še z delom s precej sipkim snegom in posledično besnim iskanjem hook-ov. Po prvih dveh raztežajih (in lažjemu tretjemu), je bil zadnji, četrti, “walk in the park”, no, z manjšo oviro zapletanjem štrika. Po izstopu še vedno opremljena kar hitro odideva do sestopne grape. Posebna previdnost je bila potrebna pri ritenskem sestopu po normalki; večinoma dobra, trda podlaga, mestoma sipka, udirajoča. Previdno se izogibava manjšim kložam. Ob sestopu do Cojzove koče me čaka še pobiranje pozabljenega klina v sidrišču. Moj oči bi rekel: kdor nima v glavi ima v nogah.
Do vrha sva potrebovala okvirno 4 ure in pol, kljub temu, da je smer sorazmerno kratka! Napredovanje je precej počasnejše kot pri plezanju poleti, mraz in rokavice pa tudi doprineseta k počasnejšemu izvajanju manevrov in nameščanju/pobiranju varoval. Precej pove že dejstvo, da sva prvi sendvič pojedla in prvi požirek naredila pri Cojzovi koči pred sestopom v dolino nekaj po 16h.
Pivarja pa zlahka opišem z eno besedo – mašina. Suvereno, umirjeno, odlično postavljena varovala ter z ravno prav nasveti! Dogodivščina me je še bolj navdušila nad zimsko plezarijo, kljub temu, da je celotna tura z orodjarjenjem z derezami nakazala na šibke mečne mišice. Še na mnoge zimske...

Začelo se je z Žličkovim emailom o dveh hitro približujočih se taborih komisije za alpinizem. Berem in si mislim »itak nimam časa in ni za fotre«. Opazim, da je tabor na Kamniškem sedlu za začetnike in tečajnike – red flag. Začnem razmišljati kakšna je verjetnost, da je tabor ravno v času koriščenja lanskega dopusta, hčerka pa bo ravno takrat na letovanju (nekdo me ima rad). To moram izkoristiti! Mrzlično razmišljam kako bom to izpeljal. Okvirno se zmenim s šefico in rezervirano pričnem z izpolnjevanjem prijavnice z mislimi na emšo; »ajde, saj je tabor za mlade alpiniste in ne tabor za mlade«, si mislim in vseeno nadaljujem. Ravnatelja in načelnik takoj vzpodbudno priskočijo na pomoč pri prijavi in prijavnica odbrzi. Naslednji dan hčerka zboli za vodenimi kozami in njeno letovanje odpade. Resno, ravno zdaj? Že 5 let čakamo te norice. Ker imam top-shit ženo se luč vseeno obarva zeleno, juhej. No, neka žrtev s prihodnjim čuvanjem otrok mi ne uide, ampak to je minimalna postranska škoda. Vse za tabor! V torek me razveseli sporočilo, da je moja udeležba odobrena. Wohooo! Naslednji dan še zadnja nabavka, zvečer pa že pakiram nahrbtnika. Potrebujemo vso opremo: vrvi, kline, jebice, frende, puhico, anorak, čelado, kapo in rokavice (vedno). Nazadnje zbašem še nekaj čokoladic in skoraj pozabim na rezervna oblačila. Glavni nahrbtnik je seveda primerno težak. K sreči se je težka roba sama vzpenjala na žičnici – hvala vodji tabora! Prizaneseno nam sicer ni bilo, saj je bila v četrtek nenormalna vlaga v zraku. V Kamniški Bistrici se z udeleženci počasi spoznavamo. Glej, glej, sploh nisem najstarejši! Kot na letošnji alpinistični šoli je starostno mešana družba; odlično. Do koče na Kamniškem sedlu prisopihamo in smo kot izpod tuša. Sušimo se kot pršutki na vetru. Sledi večerja, kuhana!
V koči spoznamo inštruktorje ter se pogovorimo o poteku tabora. Vodja, Janez Toni, poskočen, dobrovoljen človek, poln energije, nas spravi v pogon ter razdeli po navezah in inštruktorjih. Pojasni, da je glavni namen tečaja osvojitev znanja nameščanja različnih varovanj in predvsem zabijanje klinov, ne pa plezanje težkih smeri (“zabijati morate, da boste komaj roko dvignili”, pove). Vsaka naveza sedi s svojim inštruktorjem in študira kam bi se podali. Moja naveza s soplezalcem Žanom Keršičem pade pod povelje Mateja Balažica. Naveze udeležencev tabora ostajajo enake, inštruktorje menjavamo dnevno. Nimam pojma kakšni so inštruktorji, niti kdo so, pač noob. “Go with the flow”, si mislim. Nekaj popijemo se poveselimo in hitro spat.
Prebudimo se v sončno jutro, sledi zajtrk in akcija. Vsi komaj čakamo! Prvi dan se odpravimo v Smer Y v Planjavi (II-III, 155 m). Ob prihodu pod steno inštruktor Matej prične z razlaganjem o sidriščih in nameščanjem varoval. Zelo odprt, prijazen in nasmejan človek. Za časa celotnega tabora nama je z Žanom posodil svojega dvojčka! Izbira smeri je bila prava, saj inštruktor ni potreboval varovanja, zato z Žanom plezava v enakovredni navezi. Zabijanje klinov je v polnem zagonu, kladivo, še posebej Žanovo, ki je votlo, kar »poje« (vesel sem, da imam težjega Bongota). Matej pleza v supergah ob prvemu v navezi in ves čas razlaga o nameščanju varoval, katera je primerna skala in zakaj, kakšna skala ni primerna, pomaga pri iskanju razpok. Odlično. Na štantu ob varovanju drugega ob pogovoru z Matejem izvem, da pleza sedmice in osmice, hodi na odprave, itd. Mislim si “pfu, tole so pa inštruktorji s črtico”! Prvi abzajl je bolj »gumica varianta«, potem pa steče. Zaključimo s tremi abzajli na navrtanih sidriščih – popolno. V pričakovanju obljubljenih neviht se ob pivcu (no, zame iso) zadovoljni ob zaključku prve plezarije poveselimo na soncu. Naveze prihajajo ena za drugo. Sledi kosilo in debate kaj je kdo plezal, kaj se je zgodilo, kakšne so bile smeri... Po kosilu v poznem, deževnem popoldnevu sledita predavanji o pripravi na turo (Matej Balažic in Sandi Kelnerič) ter tehničnem plezanju (Janko Oprešnik “Zumba” – poskočen, glasen človek; Matej mu občasno pravi Zumbopedija). Da ne bo prispevek predolg ne bom opisoval predavanj. Ob pripovedovanju dogodivščin tehničnega plezanja (brez slajdov) z ocenami A4 in naprej, nas Zumba pusti odprtih ust. Udeleženci niti ne vemo kaj vprašati, sprašujejo inštruktorji. Mimogrede ga Janez Toni vpraša koliko ima vzponov. Odgovori 1600 in ne vem koliko prvenstvenih. 1600! Po njegovem predavanju mi je postalo jasno, da so naši inštruktorji vrhunski alpinisti. Sledi analiza plezanja posameznih navez in zamenjava inštruktorjev. Dodeljen nama je Andrej Jež. Jasno (spet), nimam pojma kdo je to; pač, noob na kvadrat. Domenimo se o potencialnih smereh za naslednji dan. Napoved ni več sončna, ampak tukaj smo, da plezamo; seveda hočeva z Žanom plezati 2 smeri.
Tokrat je zajtrk ob 7h. Zjutraj nas dočaka padec temperature in severni veter – ufff mrzzzzlooo je. Tokrat začnemo v Brani, smer Zajeda (V−/IV, III, 140 m). Plezamo v vlakcu, s tremi vrvmi. Inštruktor Jež gre naprej, namesti nekaj varoval ter izdela svoje sidrišče, medtem ko midva plezava kot, da sva v enakovredni navezi, z razliko, da je prvi v navezi vseeno varovan od zgoraj. Tudi Jež pleza v supergah; ko varuje od zgoraj, se zdi kot da ima nadnaravne sposobnosti – štrik ni nikoli popolnoma napet, niti se ne nabira. Pustil naju je pri miru, da sva sama nameščala varovala in preizkušala znanje osvojeno predhodni dan. Zabijamo kline kot nori. Skala je deloma krušljiva, ampak Poli mi je dal dober napotek (alpinist pleza tako, da skalo potiska navznoter, frikoti pa navzven – drži kot pribito). Ob Ježu izdelujem svoje sidrišče in klin napreduje počasi. Jež udari 3x in klin je zabit. »Ok, bo treba malo več žmohta vložiti v zabijanje«, si mislim. Ob pogovorih na štantih tudi za Ježa ugotovim, da je vrhunski alpinist, pleza sedmice, osmice, odprave po celem svetu, osvojil Eiger, ne vem koliko prvenstvenih smeri. Noro! In ta človek sedaj zmrzuje na štantih s tečajniki in mlajšimi pripravniki, ko plezamo smer debele 4h, smer, ki jo on verjetno spleza/prehodi v uri, utrip se mi verjetno ni dvignil nad 60.
Sestopimo, se v koči pogrejemo, pomalicamo in si rečemo “še eno na hitro”. Jež svetuje Poševno zajedo v Planjavi (IV, III, 110 m). Jež se sprehaja, midva z Žanom pa plezava v enakovredni navezi. Nameščava cel kup klinov in sva kar hitra – za spremembo. Do neke mere se razpoke za nameščanje klinov že same kažejo, super. Veter je pojenjal, a se s pomnoženo hitrostjo vrne v kotanjo kjer abzajlamo. »Kako je to mogoče, veter v kotanji, drugje pa ne?«, se vsi sprašujemo. Vrv za abzajl nese več metrov in abzajli, vsaj za Ježa, so težji. Meni gredo že bolje, brez “gumi efekta”. Popoldne/zvečer se razgovorimo z inštruktorji, “fore” padajo ena za drugo, smeha ne manjka. Pogovor nanese na veter in Patagonijo, kjer je plezal inštruktor Matej. »Dokler veter šoder ne nese po zraku kot v Patagoniji, ni panike« pravi. Sledi analiza plezanja v teh zimsko/letnih razmerah in dodelitev novih inštruktorjev za zadnji dan. Z Žanom nama je dodeljen Sandi Kelnerič.
V nedeljo so temperature še vedno “sveže”, vendar vsaj sonce sije. Odpravimo se v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m). Meni osebno najbolj atraktivna smer od plezanih, dinamična, z različnimi razčlembami in plezanjem pod streho z lepo razpoko, le prvi del je bolj enostaven. Inštruktor Sandi nama svetuje pri nameščanju varoval (skrajšani klini, ob prečki vedno obe vrvi v dve različni varovali), delamo različna sidrišča, naredim celo hobotnico iz klina, jebice in frenda. Med varovanjem pokaže različne možnosti aretacije vrvi, za nameček pa na koncu zadnjega raztežaja izdelava sidrišče na velikem balvanu z uporabo vrvi, metuljem na eni in šestico na drugi strani in voila, imava sidrišče z dvema zankama – Sandi pravi “jah kaj pa te češ, simpl”. Isto smer so plezali še Petra, Miha in inštruktor Zumba. Na vrhu smeri se na prijetnem soncu pomenimo in sestopimo proti koči. Sledi zbiranje plezalcev, martinčkanje, analiza in skupinska fotografija. Za konec pa še spust do Kamniške Bistrice in pozno kosilo pri Juriju.
Spoznal sem prijazne in skromne vrhunske alpiniste. Ob prihodu domov jih malce “pogooglam”. “Mater smo imeli srečo, kere mašine so to”, si mislim.
Občutki so fenomenalni, želja po plezanju pa še večja. Matej Balažic me je celo prosil za številko, da bi ob priložnosti kaj skupaj splezala. Mene, tečajnika. “HUDO!”, si mislim. To srečko bom zagotovo poskusil izkoristiti. Spoznal sem precej podobno mislečih ljudi in upam, da se še kje srečamo.