Za predizpitno turo sem si izbrala večraztežajko v Ospu; tam kjer se počutim domače in udobno. Ne glede na oceno mi smeri v Ospu niso povzročale težav, saj sem skale več kot navajena, športno plezalne razdalje med svedri mi pa tudi kar ugajajo. Svoje prve bolj hribovske izkušnje sem nabirala v Dolomitih, kjer sem se počutila presenetljivo v redu tudi v nenavrtanih smereh, ki sem jih plezala s Tilnom.  S Klemnom sva imela visoke ambicije za večaztežajke ampak na koncu iz različnih razlogov (kar absolutno ni bilo pomanjkanje kondicije ali moči ?) nobene nisva zares dokončala, zato sem ga hitro spodbodla, da bova morala it pa vsaj v Sloveniji kaj splezat do vrha. Moji pogoji so bili predvidljivi; nasvedrana smer in kratek dostop… sem pač ziherač po naravi, ki previdno tipa nov teren, pa hoja v klanec mi predstavlja precej večji izziv kot pa frikovske sedmice. Klemen mi je z oceno prizanesel in mi za mojo prvo slovensko hribovsko smer ponudil Briljantino. Ideja mi je bila že od začetka všeč, saj so opisi govorili o kompaktni skali, »športnoplezalni smeri« in pomislila sem, da ime smeri pa že mora nekaj pomeniti. Po nekaj deževnih vikendih in odpadlih planih sva se kar v sredo, na delovni dan z vprašljivo vremensko napovedjo, turistično, komaj nekaj pred 9. uro zjutraj, po Klemnovih birokratskih izzivih na Upravni enoti odpeljala proti Mangartu. Nenaspana, zaradi svoje tipične vzhičenosti in nočnega premljevanja ciničnih šal o slovenski krušljivi skali, ampak dobre volje sva prispela na sedlo, hitro spakirala opremo v en nahrbtnik, kot nama je to že postala navada in brez večjega jamranja opravila z najtežjim delom smeri, dostopom. Prvi raztežaj si je izboril Klemen, jaz sem mu pa sledila s težkim nahrbtnikom in še težjim cmokom v grlu. Premikala sem se zelo previdno, dvakrat preverila vsak oprimek, da se ne maje in stop, da drži. V naslednjim raztežaju, ki sem ga plezala jaz naprej sem se počutila enako nelagodno in nezaupljivo lovila ravnotežje v izpostavljenih platah. Medtem sem v glavi premlevala vprašanje kaj sploh pomeni »dobra psiha«. Ali je to pomanjkanje strahu? Ali samo brezkompromisno zaupanje v svoje sposobnosti? Ali morda vera v to, da se nič slabega ne bo zgodilo? Proti koncu drugega raztežaja mi je moje pretirano zadržano plezanje že močno presedalo, saj se ne spomnim kdaj sem nazadnje tako nesamozavestno plezala. Zabičala sem si, da sem vendarle na svedrih, in nato se je vsak naslednji raztežaj zdel lažji. Celo smer sva splezala cug-cug v 8ih raztežajih, saj sva dva lažja lahko povezala s prejšnjima. Meni je pripadel tudi najtežji raztežaj z oceno 6b ampak, ker je nastopil komaj v drugi polovici smeri, ko sem bila že bolj sproščena, se mi je zdel neprimerljivo lažji v primerjavi  platami na začetku smeri, kjer sem se počutila izgubljeno, brez dobre intuicije za plezanje. Na koncu sva smer splezala v dobrih treh urah, kar kljub temu, da sem se jaz na začetku smeri vlekla kot slabo leto, ni tako slabo. Ravno ko sva zlagala štrik na vrhu smeri sva začutila par kapljic na obrazu in opazila temne oblake, ki pa so nama prizanesli vse do nekaj sto metrov pred avtom. Smer je bila res lepa, športnoplezalna, vsi metulji, ki sva jih nosila s sabo so bili odveč. Občutki v začetku smeri so mi bili tuji, ampak sem vesela, da sem jih uspela v veliki meri premagati že tekom plezanja te smeri in se že veselim novih hribovskih izzivov in izkušenj.

Sem pač friko, ki z velikimi očmi polnimi občudovanja in strahospoštovanja gleda proti goram.