V Staničevem vrhu smo preplezali smeri Mrzlo postaja (V/IV, 150 m) in Šepetanje (VI-, 160 m). Smeri sta navrtani, a meni je prav prišel tudi metulj. Zgodba gre pa tako…
Južna stena v Staničevem vrhu nas je že dalj časa mamila in vabila v svoj objem: mene, ker je tam zelo lepo; Žiga, ker to bi pa šlo in Špelo, ki itak praktično živi v Kamniških Alpah, samo 2 koraka pa je. Zraven smo zvabili še Cvetka, ki ga 2 urni dostop za 150 metrsko smer pač ni navduševal, ampak ok, bomo pa splezali več smeri.
Ob 6 h pri meni, malo kasneje pri Calcitu, kjer so bili Špela in jabka, potem pa na Jermanco in v napad. Naveza Špela-Cvetko je med dostopom prehitela navezo Resni Kos in zato prva napadla Mrzlo postaja. Ker mrzlo pač ni bilo, smo pred začetkom plezanja čepeli v pripravljalni luknji. Z Žigom sva imela tudi priložnost spremljati Špelino veveričjo rešitev vstopa v smer s haklanjem pete. Ne ne bova midva to bolj lagano (ker midva sva lagana naveza) z iztegovanjem dokler ne dosežeš šalce.
Naveza Špela-Cvetko je v gornjem delu prešla v varianto smeri, naveza Resni Kos pa po predpisih po smeri Mrzlo postaja z uničujočo hitrostjo. Vreme se je iz »zacvrlo nas bo ko martinčke« spremenilo v »kopam se v megli« in »mrzlo postaja« do »je kar prijetno«.
Naveza Špela-Cvetko je po prvi smeri krenila še v Šepetanje, naveza Resni Kos pa zelo zadovoljna z doseženim, ta čas porabila za proučevanje zemljevida, ogledovanje okolice in namakanje nog v tolmunu.
Na sestopu še mreženje s Šaleškim ao potem pa pivo in vroča brezkofeinska kava v KB. Po-plezalne dejavnosti so vključevale še: obisk Kamfesta in Katzenberga (nujno), napadanje stence/prečke na Perovem, kjer je Žiga-platar prispeval del v sestavljanko povezovanja cele prečke, in dolgo napovedovan obračun na slacku, kjer je Cvetko s svojo bočno tehniko nadvladal teorijo koncentriranja na točko in osvojil prvenstvo. Tako.