Po dveh dneh intenzivnih pogajanj in priprav, smo se Sandra, Marko in jaz pognali v, pred kratikim z našega AO že obiskano, smer v Debelem vrhu. Kljub »pokvarjenim« budilkam, od strmega dostopa pekočih nogah, občasnem rahlem dežju, smo se dobre volje razgibali skozi prvi raztežaj opremljene smeri. Pri naslednjem raztežaju smo ugotovili, da so ti predolgi, saj smo morali narediti vmesno varovališče. Pri tretjem je bila ista zgodba, pri četrtem pa smo že bili sklepčni, da plezamo s krajšo vrvjo. Z višino je veter vedno bolj pritiskal, je pa zato plezarija postajala vedno bolj uživaška. Vsake toliko je sledil odsek trav, kot nalašč za uporabo Žiletove prvine. Drugačen obraz pa je imel drugi detajl smeri, ta nas je zaradi otrplih prstov spustil čez le s tehniko. Poplezali smo na vrh, naredili vse ceramonije kot se zagre in šli hitro proti avtu. Na svoj račun so pri Emi prišli še naši trebuhi in se zadovoljni z novimi plani odpeljali domov.