Gregorčič je namignil, naj v soboto od doma ne odhajamo prezgodaj, in nebodigalen smo Sandra, Klaudija, Janko, Marko in Marjeta takoj poslušali. Poteza se je izkazala za odlično, saj smo si morebitne zablode vsaj v prvem delu prihranili. Nekdo je zagazil pred nami. Ko sta se naša nesojena vodnika obrnila, ker nista znala več naprej, je železničarska pamet (beri Janko) našla prehod, kjer ni poti. Po tem je bila orientacija do Bivaka 2 igrivo lahka, a smo do njega vseeno komaj prilezli. Tehniko gaženja z ritjo v snegu bo pač treba še izpiliti. Smo pa zato do potankosti obvladali temperaturo v bivaku. Markovo flambirano sadje je uspelo živo srebro s prvotnih -2 stopinj Celzija dvigniti na celih 9,5 stopinje in niti do jutra temperatura ni več padla pod 7 stopinj. Proti Rokavskemu ozebniku se nam zato ni prav nič mudilo. Raje smo se, uživajoč v jutranji sončni kopeli, drug drugemu umikali na rep kolone in se nazadnje vsak po svoje po vseh štirih valili proti trdnejšemu terenu. Vrsto smo strnili šele proti sredini ozebnika, kjer pa se je šele zares začel preizkus volje in je še Tinček zajokal. "Idealne razmere," se je smejalo Jankotu, ko je grebel proti vrhu in razmišljal, kako bo odsmučal nazaj v dolino. Ostali pa po riti veselo za njim :D