Štartali smo v soboto ob zgodnji jutranji uri iz Ljubljane. Bošte, Gres, Anže in štirje tečajniki: jaz, Boštjan, David in Luka. Natlačili smo se vsi v en kombi proti pravljični dolini zadnje Trente.
Pot do planine Zapotok v čudovitem gozdu je bila strma in na manjših odsekih zavarovana s klini in jeklenicami. Ves trud je bil poplačan, ko smo prispeli do obnovljenega pastirskega stana, kateri nam je pozneje nudil tudi zatočišče. Čarobna idila, tišina, nikjer nikogar, žuborenje potočka in čudoviti pogledi- so nam dali energije za steno Srebrnjaka.
Bošte, David in jaz smo preplezali eno klasiko SZ Steber Srebernjaka IV+/III-IV 450m. Za mene prva alpinistična smerca, kjer sem celo izbila en klin Drugače pa lepa, dolga smer z lepimi razgledi in nekrušljivo skalo. V vsakem raztežaju ( mislim, da jih je bilo enih 10, 11) je bil že kakšen klin not in tudi sidrišč ni manjkalo. In že ob 16h smo stali na vrhu Srebrnjaka (2100m), kjer smo se srečali še z drugo navezo, Gresom in Lukom.
Sledila sta skupna 2 abzajla in zelo zanimiv sestop po gamsovih poteh in pritlikavih borovcih. Na koncu pa še en nor 60m abzajl.
Po poti do planine je že zadišalo po ognju, katerega sta zakurila Boštjan in Anže.
Večerja ob ognju do teme in spanje ob orkestru potoka. Če si pogumen spiš na starih jogijih polnih živali, in če si manj pogumen na trdi klopi, če si pa pameten pa imaš s sabo podlogo za spanje.
Naslednji dan sem se spet prepričala v to, da so najlepša jutra Zjutraj.. po osvežitvi v potoku
smo odkorakali proti dolini, se ustavili na Vršiču in še vsaka naveza splezala po eno smer.
Bošte, David in jaz smo preplezali Steber ob Kamenkovem kaminu V/IV 150m nad Šitom glava. Smer je bila v celoti navrtana in za psiho vmes dodali še kakšnega frenda.
Na poti domov smo se ustavili na pivu, ki smo ga sanjali že prejšnji večer. Vso pivo iz Boštjanovega rukzaka pa spijemo drugič :)
trije neumorni fantje so se ustavili v plezališču Verd, ostali pa doma.
In na koncu je izpadlo kot prava tura. Super je bilo...
