Upoštevali smo najbolj optimistično napoved, rezervirali apartma, kupili najnujnejše za preživetje (testenine, riž, pivo) in krenili na jug. V enem avtu Katja, Žiga in Ajk, v drugem Vesna, ki je izdatno znižala povprečno starost ekipe, Vanč in jaz.

Že na običajno sušni ravnici v okolici Like je narava razgrnila vse svoje čare. Ko smo se vozili na konec dvojne mavrice, so s temačno sivino dežnih oblakov in oddaljenih vrhov divje tekmovale s poznopopoldanskim soncem okrepljene barve rdečega grmičevja, svetlo zelenih trav, smaragdnih gozdov ter zlatorumenih skal. Že samo za te razglede je bilo vredno na pot!

Pa je bilo vredno tudi zaradi drugih stvari. Plezarija je bila strma in napeta, ocene pa nepredvidljive. V nekaterih štiricah ni preteklo nič manj potu kot v zabeljenih peticah pakleniških klasik ali milih šesticah novejših smeri.

Plezali smo veliko. V različno sestavljenih navezah smo tako v štirih plezalnih dneh preplezali Mosoraško, Tinino, Piksija in Diksija, Fleksa in Reksa, Karabore z Bridom za veliki čekić, Bračno, Barbo Antina z izstopom po Zimskem cvetu, Nosoroga, Tinino, Frankenštajna, Kamasutro in Šaleškega. Fotografski objektiv žal ni ujel Žiga. Ga bo naslednjič!