V soboto zarana sem v Ibico sprejela Primoža, Žigo in Špelo in skupaj smo krenili proti čudovitim Kamniško-Savinjskim Alpam. V Klinu sta se Primož in Špela odcepila v Repov kot, medtem ko sva z Žigom strumno drobila proti Kamniškem sedlu ali Jermanovim vratom. Žiga sem sledila ravno dovolj časa, da sva obdelala osnovna vprašanja na temo energije v fiziki. Nekje med Pastirci in Kamrico sem vedno bolj čutila toploto kot hitrost, zato so se najine poti razšle. Ostala sem sama s svojimi mislimi in opazila, da je sopara ostala v dolini. Čedalje bolj je veter bičal mojo mehko kožo in sonce se je skrilo nad vrtečimi oblaki. Indijanskega poletja torej v Alpah ni.

V koči sem zopet našla Žiga, popila topel čaj in že sva krenila v zloveščem vetru napadati raz. Na dostopu rokavice niso bile odveč, skala je bila mrzla in mokra. Hm. Žiga je izsledil začetek smeri in po taktiki preračunljivega cug-cuga sem začela s plezanjem. Skala je še vedno mokra. Še vedno piha. Ko sem zagledala kamin, me je pod njim pričakalo tudi sidrišče. Udobno sem se namestila in počakala Žiga. Skala je še vedno mokra. Žiga se je kamina lotil s slastjo, a ugotovil, da ni ravno »crem de la crem«. Je pa moker in drseč.

Do preobrata je prišlo v tretjem cugu. Počim začeten skok in pogumno nameščam metulje. Skala je suha. Pričaka me tudi klin. Na razu najdem varovališče s krasnim razgledom. Kramljam z AOK navezo, ki naju je dohitela, medtem ko Žiga zaključi smer po varianti, ki sledi poklini in zahteva zbranost pri prestopu.

Sestop in poplezalne aktivnosti je opisala že Špeli. Dodajam samo to, da nam je pot prekrižal tudi zelo prisrčen Poni.

PS: V nedeljo sva z Evo krenili v (citiram Evo) najboljše plezališče Kotečnik (konec citata) in Petro izgubili nekje med Tuhinjsko dolino in Domžalami. Hm?