Včeraj smo šli s Primožem in Vančem pogledat, kaj pravijo slapovi v Tamarju. Na začetku smo si za ogrevanje oziroma izvidnico, v kakšni dnevni formi smo, izbrali Desni slap. Čeprav je kratek, ga ni za podcenjevati, sploh če ti zanohta prste in ne čutiš, ali v roki držiš cepin ali ne. No, ampak te stvari spadajo zraven in jih moraš vzeti v zakupJ. Po sestopu smo si na Vančevo željo privoščili malico in tehten premislek kaj naprej. Začnemo nekaj jamrat, da danes ni ravno dan olimpijske forme in bo najbolje, da gremo malo popikat v Slap nad votlino. Hodimo proti njemu, pa se z enim očesom vsi trije spogledujemo s Centralnim, gremo že mimo njega in se ustavimo. Zakaj pa nebi tega? Z Vančem odločitev prepustiva Primožu, ker midva bova tist navpičen cug že za njim lezla. On se najprej neki zmrduje, ko pa mu Vanč reče, da je to mogoče njegova zadnja priložnost letos, brez besed požene korak k slapu navzgor. No na koncu je pokazal svojo suverenost, led mu ni več tujec in jst mislim, da res počasi vlaga kandidaturo za alpinista;). Je pa lep slap, sploh z vsemi štengami in hooki. Za romantičen zaključek dneva je poskrbel še Jalovec odet v večerno zarjo in dan je bil popoln.