Neža, Meta, Žiga in jaz smo v Logarski pobrali še Cvetka, Luka in Martina in pičili v gore. Eni smo s sabo nosili smuči, eni mačka, eni pa samo sončna očala. Glede na obremenitev in kondicijo smo na vrh žleba prihajali v kar velikih intervalih. Nekaj nas je skočilo še na Tursko goro (brez smuči). Pri sestopu smo bili priča ponesrečeni vadbi ustavljanja s cepinom, kjer nam je naključna mimodrseča demonstrirala pospeševanje po pobočju navzdol s cepinom v zraku. Na srečo je bilo izteka dovolj za to, da se je ustavila brez večjih poslednic. Zgledalo je pa nevarno!

Spust po žlebu je špica. Fajn strmo, kloža večinoma drži, sem in tja je kak ovinek treba speljati na pomrznjem snegu. Nekaj skalam, ki še štrlijo iz snega, se da zlahka izogniti. Po gozdu gre s smučmi do izvira Savinje.

Postanek na Okrešlju za čaj (dvakrat), pri Cvetku pa za pivo. Eni smo veseli december nadaljevali na ljubljanskih ulicah, nekateri pred lovsko kočo, večina pa je v superjunaškem ogrinjalu preletavala Palenk.

Ker nas je bilo veliko, morda nastane še kakšna fotozgodba z drugega zornega kota:)