Včeraj sva se s Hrenovko podala po sledeh divjadi okrog Kotečnika. Nos, bobki in stezosledska žilica so naju pripeljale v Trapez. V dodobra razmočenem terenu sva opazila drobcene sledi in se nemudoma pognala za Ježkom, ki je tekal tekal a sva ga vseeno ujela tik pod vrhom stene. Bravo midva.

Po uspešni akciji sediva pod skalco, glodava banano, ko izza vogla zagledava rožičke. Spogledava se, a je to tisto kar mislim, da je, nama roji po glavi. Gams prefrigani pa jo ureže po strmih policah proti vrhu Trapeza, jaz pa ne bodi ga len, takoj za njim. Poganjam se za njim, a me tik pred robom užene v gamsji rog in pod nosom sem se obrisal za tako željeno trofejo. Mali predrznež je imel dobrih 7 kilogramov, meso pa se je že na oko videlo, da je prvovrstno, klasa a. 

Rane sem si lizal v gozdu, med čepenjem v zasedi. A mi misli niso dale miru, želja je bila prevelika, zato sem se pogumno ponovno opasal s konopcem in se podal za njim. Počasi in premišljeno sem se plazil proti njemu, na roko mi je šel tudi veter, ki je pihal od strani in odnašal vonj mojega živčnega švica. Tudi tokrat se je dobro upiral ampak na koncu vendarle podlegel, ko sem iz čiste hudobije vztrajal do konca. V drugem poskusu tega dne sem mu le zadal smrtni udarec in možnosti za pobeg ni bilo več. Trofeja je moja in krasi dnevno sobo. Večno me bo spominjala na uspešno nedeljsko jago.