Začeli smo v pršenju in megli po grabnu Bušnica, ki razveseli duha z gruščem in spolzkimi in krušljivimi platami. Prve sončne žarke smo si domišljali že na Krsteniškem, našli pa smo jih šele na Jezerskem stogu. Med iskanjem vstopa v Evina nedrja, kjer smo si na glavo prvič poveznili zaščito, nas je spet prekrila megla in se z nami poigravala še na Prevalskem stogu pa vse tja do začetka severovzhodnih strmali Škednjovca. Od tam se je skotalil nemajhen kamen in obtolkel čelado in pleča krepkega in trpežnega tečajnika (in hvala bogu nič hujšega). Ker je bil dan še mlad, kleni tečajniki in brhke tečajnice pa polni moči, smo podaljšali turo – najprej do vrha Hribaric, potem pa po kamnitem blodnjaku in SZ grebenu še na Debeli vrh, očaka bohinjskih planin. Na njegovih livadah nam je moči in elana jelo zmanjkovati, zato smo si privoščili siesto, nekdo pa še nekaj več. Ko smo za seboj pustili še škrbino Debelega vrha in njegove vršne strme travnike, nas je spet pogoltnila megla in nas čez kar precej časa izpljunila na planini Blato, kjer smo zašpilili klobaso. Od tam smo se zapeljali na sprejem po batin. Ampak to je že druga zgodba.

In seveda: V BOHINJU JE LEPO!