Zaradi, kot vedno, vremena sva z Mihatom predčasno začela najin dopust v Val di Mellu. Po dolgotrajni vožnji čez prelaze iz Dolomitov nama je v večernih urah uspelo ugledati simpatično vasico San Martino. Naslednje jutro sva se podala par kilometrov višje v dolino Mello, ki je navdušila z granitom in s pogledi. Plezanje po pokah v katere frendi kar letijo in po platah, kjer se ti z varovanjem ni potrebno ukvarjati, ker ga ni, je bilo nekaj popolnoma novega. Iz sten pa pogled na pravljično dolinico s slapovi, kamnitimi hiškami in balvani. Dolina je nacionalni park, kar je edino primerno, in za vikend privabi (pre)veliko število ljudi.

Lotevala sva se samih klasik, ker brez nekaterih smeri iz Val di Mella pač ne moreš. Tako sva seveda morala tudi vIl Risveglio di Kundalini in Luno Nascente. Smeri sta res dobri, vendar je v njih težko, če ne nemogoče, biti sam. Čisto prehitro nama jo je zagodel moj butast zob in poskrbel za dodatne obiske mesta, na žalost pa tudi za neobisk gora. Pa drugič. Vreme je postalo v nekaj dneh skoraj prevroče in sredi tedna sva se že pržila v skalah. Čisto pohodniško sva obiskala tudi Val del Ferro obisk katere toplo priporočam. Dolina polna slapov pod katerimi se pasejo unicorni! Mogoče so bili samo konji, lepota in tuširanje pod slapovi so mi zameglili razum.

Zaključek je, da je granit odlična stvar! Nujen bi bil le še obisk gora za bolj hribovsko vzdušje. Po to, pa še pridemo.