Pred turo:

Gremo? -Gremo! Kam pa? -Si že bila na planini Zapotok? Meni je tam tako lepo, da sem se skoraj zjokala. -Ok, pa naj bo Zapotok. Mihelič pravi, da si moraš vzet čas za tiste kraje. -Ja, jaz sem fraj pejva za 3 dni. -Ok! Tam je ful lepa pastirska koča za spat, ful je enih polhov sicer, sam sej bova skrile hrano pa bo! -Ok, al pa če se tako utrudimo, da bova samo popadale v spalke in polhov sploh opazle ne bova,! -Ok, nabaviva 2l vina, da bo težji nahrbtnik? -Ja! Ampak črnega, da se lahko toplega pije! :)

 Odhod:

Pet minut sem pri tebi, pridi ven! - Ja, ja že čakam. -Mava vse ne? -Ja, juhu, Poli je posodu kar vse frende! - Zakon! Gorilnik maš ne? Jutranja kava je pač nuja! - Mam, mam vse mam! Pejmo.

 No, gorilnika ni bilo, je ostal doma. Sam midve sva vseeno šle. 

Težki nahrbtniki, so malce upočasnili hojo proti koči. Zato sva jih z veliko večjim veseljem na cilju odložile, spakirale opremo in pol lažje odhitele pod steno Zapotoškega vrha. Plezale sva smer Hitri gonzales. Nisva bile tako hitre kot je bil Gonzales, ker tečajniško plezanje v vodstvu ni ravno najhitreše, je pa zato bolj previdno. 

Naslednji dan sva se lotile SZ stebra Srebrnjaka. Kompaktna skala in dobra plezarija, na določenih raztežajih so detajli spominjali že na frikanje. Tudi sestop ima svoje poglavje, od konkretnih abzajlov do nabiranja smole čez zaraščene borovce. 

Srečno sva prispele nazaj do koče, kjer sva se že prav veselile spanca s polhi. To noč, niti vina z pogum nisva rabili. :)

Naslednjo jutro je sledil sestop v zmotnem upanju da bodo nahrbtniki lažji. Sledila je še tako željena kava v koči pri izviru Soče. Po krajšem predahu sva v koloni turistov odšle še do izvira Soče. Na poti so naju večkrat okregali zaradi neprimerne obutve misleč, da sva turistke. Ampak japonke po 3 dneh plezalk in čevljev res pašejo. :)