Polna navdušenja iz Dolomitev in časa od študntskih lepih let z Dinotam že v četrtek začneva planirati nov plezalni podvig v Sloveniji v ponedeljek 10.07.2020. Sprva sta bila v planu vzhodna smer v Rinki, vendar zradi težav s prevozom sva se raje odločila za Jesih-potočnikovo smer v Debeli peči. Preden sva se lotila resnega planiranja, sva seveda še poklicala ravnatelja alpinistične šole Robija za dovoljenje. Po zeleni luči s strani Robija sva dogovorila še zadnje malenkosti in jo v ponedeljek okrog šestih zjutraj mahnila prozi mojstrani.

Čebelico sva parkirala pri kovinarski koči in po slabi uri dostopa sva se usmerila naravnost proti vrhu. Za začetek smeri sva ubrala nekoliko drugačno varjanto, tako, da sva bla na vrisani smeri pri kaminu ocenjenemu z II, katerega sva zlezla brez težav. Ko sva prispela do najtežjega dela smeri - kamina ocenjenega z IV - sva najprej malo policala in pripravila plan, kako bi z najmanj napora zlezala na vrh le-tega. Odločila sva se namreč, da plezava brez nahrbtnikov, tako, da ju je Dinch(prvi v navezi) navezal na vrv oba nahrbtnika in ju potegnil do štanta. Sam kamin je bil nekoliko moker, vendar meni se je zdel prav fleten in sem ga v celoti preplezal z užitkom. Tik pod vrhom sta naju še čakali dve platki z zelo lepimi 'skodelicami', tako, da tudi tam ni bilo težav. Čisto pod vrhom sva sva se še v stilu ledniške naveze sprehodila do vrha Debele peči, na vrhu pomalicala in jo mahnila nazaj proti dolini.

Poseben odstavek bom namenil sestopu, saj je šlo meni osebno za najzahtevneši del ture. Gre za neko lovsko pot, katera je vsebovala dva skalna skoka in polno porušenega sveta. Verjetno sva bila od sestopa bolj utrujena kot pa od samega plezanja :). Okrog sedme ure zvečer sva končno prišla nazaj do kovinarske koče in se molče (izmučena) odpravila nazaj do Ljubljane.

S to smerjo sem tudi izpolnim potrebne metre vzpona za mlajšega pripravnika, kar pa mi sicer ni glavno, vendar samo tako nek nov mejnik mogoče. Se že veselim novih podvigov:)