Prav luštno je tole študentsko življenje, ko lahko plezalne podvige prilagodiš lepemu vremenu. Tako sva z Dinotom počakala do ponedeljka in se podala proti Grintovcu. Iz Jezerskega odhitiva mimo Češke koče, proti mogočnim skalam, ki so se nepričakovano skrivale v oblaku. Še zadnji pogledi v skico in že lezeva prvi (IV+) cug za »ogrevanje«. Nekoliko okorni gibi v začetku počasi stečejo, prsti in plezalke se zagrejejo. Vedno višje, vedno bolj mokro in algasto. Tretji cug že od daleč zgleda kot drsalnica. Dino ga v čevljih zleze brez težav, dobim le še komentar »pa saj ni tko grozno kot zgleda veš«. Najprej prečka v levo nato nekaj manjših stopkov in strančkov, ki so zares lepo postavljeni. Izkaže se, za meni osebno najlepši cug, nekaj težav pa mi vseeno predstavlja namočena stena kjer težko izkoristiš trenje. No na štantu pa izvem, da je to detajl smeri, ocenjen s V, kar mi vlije dodatne volje. Čez nekoliko bolj krušljiv in lažji predel nadaljujeva v ozek kamin. Veliko drenjanja, vode in padajočih kamnov pripelje iz kamina, ki pa je lepo obdarjen s klini tako, da varovanja niso problem. Po zasluženi malici nadaljujeva proti vrhu po smeri Saar- Satler in na koncu še po markirani poti na vrh. Sestopiva preko Jezerske Kočne, kjer izkoristiva manjše melišče za hitrejši sestop.
Ne traja dolgo, ko ugotoviva, da bo naslednji dan preveč sončen za poležavanje v Ljubljani zato nizava nove ideje. Odločiva se za popoldansko Malo Mojstrovko s kratkim dostopom in nekoliko lažjim plezanjem. Prvi cug ponovno dobro ogrevanje, naprej nekoliko bolj naložen teren z veliko klini, nekoliko manj svedri. Nato smer zvije na levo proti grebnu skozi čudovit manjši kamin in ponovno nadaljuje po razu. Veliko svedrov, velikih stopov ter »šalc«. Čez večje luske in mimo manjšega previska se nadaljuje lepa plezarija. V nadaljevanju je možnih več variant zato malo pogledujeva kje je najlepše in se odločiva za desno, kjer nadaljujeva do markirane poti (precej višje kot sva planirala). Še skok na vrh Mojstrovke, občudovanje ožarjenih vrhov in sestop do Vršiča.
V najinem stilu zopet zaključila v mraku, tako da se spodobi ustavit še na zasluženo večerjo :D po tako dobro izkoriščenih sončnih dneh pa se prileže tudi malo poležavanja.
