*bêštija in béštija -e ž (ē; ẹ̄) pog.
1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
Zaradi odpovedi skupne ture na Belih Vodah si je bilo potrebno priboriti prvo plezanje v hribih na bolj analogne načine - s klicanjem in teženjem vsem z dovolj visoko »izobrazbo«, ki bi bili pripravljeni vzeti s seboj nerodnega tečajnika. Na moje veselje je bila kljub odpovedi Belih vod, Vesna še vedno za plezanje z menoj. Sobota rešena! Za petek sva se pa ujela z Edvinom.
Tako sva se z Edvinom v petek 21.6.2024, ob 9:00 zjutraj odpravila iz Ljubljane, s krajšim postankom na kavi v Kamniku, plezati Zgornji steber v Brani (160m, IV/III). Sledil je soliden trening tečajnika z dvojnimi štriki in dodatnim železjem v nahrbtniku na poti do Kamniškega sedla. Po prihodu na kočo sva kar nekaj časa gledala radarsko sliko, veter in dež. Ko je dež končno ponehal in je radarska slika pokazala nekaj ur miru, sva se pripravila na plezanje in se odpravila do vznožja smeri. Ob opazovanju reševanja pohodnikov iz Planjave se naveževa in pričneva plezati. Kaj naj rečem, »malo« je drugače to plezanje v hribih. Oprimke in stope je res treba preverjati ter bolj preudarno plezati – kdo bi si mislil, da so imeli v šoli pravi… Vse sem plezal kot drugi, kar moram priznati, da mi je kar ustrezalo, saj sem v marsikaterem raztežaju razmišljal o orientaciji in o tem, koliko mi še manjka žgančkov in psihe za varno plezanje naprej. Po izstopu iz smeri sva se odločila, da izpustiva vrh Brane, saj sva opazila, da vse okoli že dežuje. Sledil je hiter sestop do koče, zlaganje opreme in še hitrejši sestop do avta. Sledi premalo spanja in naslednji dan:
V soboto, 22.6.2023, smo se že ob 6:30 dobili z Vesno in Gregorjem pri osnovni šoli Naklo, kjer smo se zložili v avto in nekje na poti do Vršiča pobrali še Klaro. Midva z Vesno sva imela v planu preplezati Kranjsko poč (250m, IV/III-IV). Izkazalo se je, da nisva bila edina Železničarja s to idejo, saj smo se ob vznožju smeri naključno srečali še z dvema AOŽ navezama. Plezanje je bilo kljub utrujenosti od prejšnjega dne super in polno novih izkušenj (klini, izmikanje kamenju, orientacija, boljša skala…). Tudi tokrat sem vse plezal kot drugi. Uresničila se je modrost vseh v avtu na poti na Vršič: »Večina štiric se lahko hitro nadgradi v šestice«, ko sva malo preveč zavila v desno v nek rahlo previsen del sosednje smeri. Vesna je vse rešila, jaz sem samo kot drugi razmišljal o svojih življenjskih odločitvah in užival v izzivu. V vrhuncu smeri, kamin/poč, je bilo nadvse zanimivo plezanje, dobra skala in veliko zatikanja z nahrbtnikom/tlačenja, da sem lahko izpel vse komplete. In priznam, tudi rahlega usedanja v pas… Sledili so še trije raztežaji lepega plezanja do vrha, kjer so naju pričakali ostali štirje Železničarji, da smo skupaj sestopili v dolino. Po snidenju s Klaro in Gregorjem smo se vsi skupaj odpravili še v Kočo na Gozdu na »analizo« dneva.
Prvo srečanje s »pravim« plezanjem v hribih je minilo odlično, hvala obema za potrpežljivost, predajo znanja in občutek varnosti pri spoznavanju tega športa!