‘’Vesna, moraš doći, ovdje je prelijepo.’’ Mi je rekla Emira, ko mi je podarila plezalni vodniček Velež. Od takrat naprej mi misel na plezanje tam ni dala miru. Realizacija zahteva svoj čas, in ko se je vse poklopilo, se nas je sedem željnih plezanja, raziskovanja in divjine odpravilo proti BIH, bolj natančno proti planini Velež, ki je ime dobila po slovanskem bogu Veles in se nahaja v Hercegovini blizu Mostarja.

Torkov pozni večerni prihod, kratka debata z lokalnim poznavalcem Acotom in že smo zaviti v spalke hitro dočakali jutro. Ko smo se prebudili, nismo vedeli, ali sanjamo, ali smo res tu, tako je bilo lepo. Res smo tu, v osrčju Veleža, sredi divjine, gozdov z intenzivno floro in favno. Zajtrk, kava, priprava opreme in precej pozen odhod v stene, ki izgledajo bližje kot zares so. Pot v desni del ostenja je kar dobro markirana, nekje dobro uhojena, spet drugje precej zaraščena. Bilo nam je vroče, za dodatno popestritev pa so poskrbele muhe, obadi, bukovi rilčkarji(premnogo njih) in še kaj. Ja, tako je, če v steno odideš prepozno!

Prvi dan smo se tri naveze podale v: Smer presenečenja (Vesna, Alina), smer Sekretarski (David, Klara) in v smer Taborski (Nika, Špela). Stene ponujajo kompaktno skalo, doneče luske, podrtijo, trave. Skratka vse. V njih smo kljub kratki dolžini preživeli lep del dneva. Ker so smeri neopremljene in željne klinov smo jih kar nekaj pustili tudi notri. Skala lepo sprejema tudi prijatelje in jebe. Ko smo zaključili s plezanjem smo se tovariško počakali na vrhu in odpravili na sestop, kateri je zelo dobro označen in te po dveh abzajlih, poplezavanju po grapi (nekje so napeljane tudi vrvi, za katero z veseljem poprimeš) izpljune ven na kraški teren. Še pol ure iskanja prehodov mimo globokih kraških jam, škrapelj in si na markirani poti katera te v uri in pol pripelje nazaj do planine. Prvi dan je bil precej dolg, ampak zagnanost ni popustila. Naslednji dan smo se podali v levi del stene, takoimenovan Tri sfinge. Midve z Alino sva se podali raziskovat steno v upanju na kakšen nov prehod, končali pa v Sonjini smeri. David, Foška in Špela pa so se podali v Titanovo smer, kjer so ugotovili, da so ocene v vodničku preračunane v povprečje, zato so se v smeri čudili nad štiricami in pokončnimi peticami, kar se je na koncu izkazalo za konkretno šestico. Prav tako so kasneje ugotovili, da so naredili drugo ponovitev smeri. Tudi tokrat smo lep del dneva preživeli v steni. Z Alino sva iz stene izplezali prvi in se podali na sestop proti Slovenski abzajl pisti. Sestop gre po grapi, melišču in spet po grapi. V drugo grapo narediš dva abzajla in ko si v njej nadaljuješ dol, dol, dol dokler ne prideš do gozda in trčiš na markirano pot, ki je precej zaraščena, ampak dobro markirana. Če terena ne poznaš, sestop lahko traja malce dlje. Takoj, ko sva opravili s sestopom sva poslali navodila drugi navezi, da ne izgubljajo časa z iskanjem. V bazi smo jih ob tabornem ognju spremljali ko se je stemnilo, Aco pa je bil glavni komentator njihovega sestopanja in jim z laserjem tudi malo posvetil v steno. 

Naslednji dan se nas je 5 odločilo da bomo Velež izkoristili tudi za počivanje in doživljanje narave. Cel dan smo poležavali, jedli, brali, spali, poslušali ptičje petje, čakali medveda… Naveza Foška, Klara in Nika pa so se odpravile v smer Škorpionov raz po priporočilu Acota. Hajde idite, “uradićete prvo ponavljanje”. Pozno popoldne so se vrnile in precej zaprepadene povedale, da se ta smer podira, če jo samo pogledaš, zato so po dveh raztežajih obrnile. 

Prišla je sobota, zadnji dan plezanja. Pogled na stene je zgledal temačno, prepišno in z možnostjo neviht. Kličemo Acota in on lagano reče “ako duva sjeverni vjetar, neće biti kiše«. Pod steno gledamo oblake, ki se zaletavajo v stene, dodamo še malce komičnih vložkov, malce dvomimo o današnjem plezanju, ampak se vseeno razidemo vsak pod svojo smer in pričnemo s plezanjem. Foška in jaz se zapodiva v smer KIK (kemijske industrije Kamnik), kjer Foška suvereno opravi s formalnostmi za napredovanje v starejšega pripravnika-čestitke še enkrat! David in Nika odideta v Smer presenečenja, Klara in Alina pa v smer Super G, kjer obrneta. Ostali dve navezi uspešno izplezamo v orkanskem vetru in skupaj sestopimo. V taboru se zvečer podružimo z našim guidom Acom, gledamo prelepo naravo in stene in smo hvaležni, da smo tu. Nihče noče domov, ampak moramo. 

Po vsakodnevnih debatah smo izvedeli tudi, da smo po 40-ih letih bojda prvi malo večji slovenski tabor, ki se je mudil na tem območju. Nazadnje so bili tam kamničani leta 82’ in 83’. Po njih je imenovan Slovenski sestop in Slovenski tabor, kjer so si pod steno postavili bazni tabor in «popjeli sve logične linije«. 

Velež je krasen, ambient nor, stena je dolga 13 km in ponuja še veliko možnosti za nove linije. Najvišji vrh Botin je visok skromnih 1969m, vendar je plezarija resna in primerna za izkušene naveze. Mi smo v 4-ih dneh potipali samo en delček sten, raziskali sektorje, dostope in sestope in sklenili, da se zagotovo vrnemo v ta raj. Bilo je prekrasno. Še enkrat pa hvala Acotu za vse nasvete in pomoč pri odkrivaju tega divjega koščka sveta.

Udeleženci: 

AO Železničar: David Kozjek, Klara Lukek, Foška Veronika Šaina, Vesna Meden, 

AO Rašica: Špela Kadunec, Nika Rupnik, 

AK Črna: Alina Ledinek.

Plezali smo: 

25.6.2025: Smer presenečenja, V+/III-IV, 330m; Alina,Vesna;

Smer Sekretarski, III-IV+, 350m; David, Klara;

Smer Taborski, III-IV, 340m; Nika, Špela;

26. 6. 2025: Titanova smer, V+/-VI-, 375m; David Kozjek, Veronika Foška Šaina, Špela Kadunec;

Sonjina smer, IV+/III, Alina, Vesna;

27. 6. 2025: Škorpionov raz, IV/III, 240 m; Klara Lukek, Veronika Foška Šaina, Nika Rupnik; poskus

28. 6. 2025: Smer KIK, V-/IV, 270 m; Vesna Meden, Veronika Foška Šaina,

Smer presenečenja, V+/III-IV, 330m, David, Nika;

Smer Super G, V/IV, 340m, Alina, Klara, poskus