Četrtek popoldan: Z Mihatom odrineva na Bivak I. Na veliko presenečenje naju ne pričaka prazen. Štiri se lepo zložimo v bivak, prijetno toplo je.
Petek zjutraj: Vstopiva v Švicarsko smer. Na vstopu v smer teče slap. Zakaj hudiča sem tovorila gor toliko vode?!
Petek dopoldan: Plezava, zbirajo se oblaki. Miselno jih odganjam stran.
Petek popoldan: Tehnika z mislimi ne deluje, ampak čisto mimo tudi ni – ob prvih kapljah priplezava do edine lope v smeri. Vedriva. Vesti iz doline pravijo, da znajo hudobni oblaki oditi.
Petek še bolj popoldan: Neha deževati in rohneti. Z večerom izplezava na vrh stene in začneva sestopati v Vrata.
Petek ponoči: Sva v dolini, edina budna. Signala nimava, štop je že davno splaval po vodi. Kot v transu hodiva dalje, ker nama je hladno ob misli na bivakiranje.
Petek še bolj ponoči: Edini avto se kljub najinemu blesavemu mahanju odpelje mimo (!?!).
Sobota ponoči, slap Peričnik: Ne da se mi več hodit. Skupaj z blazinami na klopeh pred gostilno prepričamo Mihata v spanec.
Sobota, 4.00: Pripelje avto. Dva carja naju zapeljeta do glavne ceste, tam presedeva k prijaznemu vozniku kombija, ki najino turnejo zaključi na končni postaji.
Sobota 11.00, Gostilna pri Martinu: Kava, pivo in vsak en zrezek s prilogo za zajtrk.
Bila je cela dogodivščina! Na slikah nastopam samo jaz, ker sem imela cel dan preveč dela.
Tekst: Neli Slike: Miha (nevem točno zakaj, ampak slik se ne da obrnit)