Zimske radosti so zapustile dolino, pridni nabiralci rožic za Jegermaister že orjemo ledine in nabiramo prve znanilce pomladi. Čeprav se zima iz dolin in južnih pobočij poslavlja, pa se snegoljubi nadobudneži še vedno lahko navdušujemo nad alpinističnimi avanturami. Krivec tokratne dogodivščine je Foška, ki je enkrat v prejšnjem tednu poklicala, rekla: “Zdravo, čuj, treba it trenirat za Chamonix… “ (ali nekaj takega, jaz sem bil itak kupljen že po Zdravo čuj). 

Zbudila sva se ob 4h, štartala ob 5h. Občutek je pravi, čeprav imava oba pomisleke, malo strahu in že hitro v avtu se začneva bodrit, da eh, sej bo fajn, kaj in zakaj je strah in druge rešitve za psihološke cake. Pot naju je vodila za Raduho, kjer smo se v koči na Grohotu dobili z Ježem in Lizo. Napadli bomo vetrne police, prijetno zimsko smer, najbrž eno klasiko severnih sten male Raduhe. Pot je tekla brez problemov, po lepo shojeni poti smo se dvignili do sedla, kjer se začne grapica in prvi skok, ki smo ga brez posebnega problema preplezali. Ob rahlo prhlem snegu smo spoznavali alternativne možnosti zatikanja za majhne macesne in pikanja v travice, in po premagani prvi strmini pičili dalje. Tik pod vrhom se smer spet povzpne bolj navpično in Jež je predlagal, da spleza na vrh in nas iz vrha povaruje. Na tem mestu sem zbral pogum še jaz in rekel, da bi tudi kaj splezal naprej. Z Ježem sva plezala vzporedno, pokazal mi je kako cako plezanja zimskih smeri, zabila sva par lednih klinov in snežno sabljo. Po preplezanem raztežaju sva prištimala varovanje za Lizo in Foško, ki sta prav tako brez težav priplezali do in mimo naju, na vrh in čez čez opast. Sledil je spust čez Durce in analiza ture v koči na Grohotu. 

Analiza ture je privedla do edinega logičnega zaključka:”Najboljše še eno noč prespat…”, naslednji dan je namreč potekal 62. tradicionalni spust iz Raduhe. Skočil sem nazaj do Bukovnika po smuči. Tu se je malo zapletlo, neki Korošci so me namreč poskusili spraviti na kriva pota z nekimi pločevinkami zlate osvežilne pijače in vedel sem, da se moram zbrani družbi dokazati kot častivreden fant, brez ekipe namreč spusta iz Raduhe ne bo. Pa tudi za pravila in taktike bi potreboval nasvet ali dva. Ko je bilo vse sklenjeno in sem že razumel kako poteka tekma, šli smo nazaj na Grohot in v kotu bajte se je zasvetila rešilna bilka. Mikrofon ansambla po tehnični vaji je sameval. Pevca ansambla sem vprašal, če lahko nekaj povem na mikrofon, premaknil je knof na mišpultu in čez 2 minuti sem imel partnerja za jutrišnjo avanturo turnega smučanja. S Štefanom bova s štartno številko 12 napadala laskavi naslov 62. Spusta iz Raduhe. Po večeru spozavanja sotekmovalcev in druščine nasploh smo padli v spanec. 

Tekma poteka v dveh rundah, najprej srednji čas, ki služi bolj kot ogled proge in nato še tradicionalni spust. Štart se začne z abseilom čez kake 8 m visoko skalo, tekom do smuči in potem navezan v dvojici po progi. Razmere so bile za dotično tekmovanje odlične, trda podlaga je zdržala cel dan. Prepričan sem, da bi z Štefom ujela stopničke, če se mi nebi na prostor, kjer smo obuvali smuči vsejala neka nesnaga z go-projem in lovila moje (ne)preciznosti hitrostnega obuvanja smuči na pine… Mislim, da sem nama tam priboril kakšno minuto zaostanka, pritisk je bil enostavno prevelik, sicer sem pa itak prepričan, da so Korošci pač vedeli, da veliki pokal pač ne more it v roke Avstrijskokoroško-štajerske naveze in nama nastavili past. V vsakem primeru sva s Štefanom odigrala vrhunsko, na cilju pojedla ciganski golaž (o radostih vrhunske kuhinje na Grohotu sem pa itak pisal že v prejšnjem članku) in se, zadovoljna z 10. Mestom (zlata sredina), poslovila do naslednje tekme. 

Foška in Jež sta bila že pripravljena na naslednji izziv. Mišina smer v Lanežu. Pregledal sem vodniček in ugotovil, da bo treba smer napast s smučkami, vedel sem namreč tudi, da je smer čez Durce odlična za spust po riti, ampak to smo obdelali že včeraj. Jež in Foška sta me sicer na dostopu konkretno našibala, strm dostop do travnatega roba mi je delal težave pri obračanju s turnimi smučmi, podlaga je bila rahlo trda, drselo je, pa tudi nožice so po dveh dneh že čutile kanjček utrujenosti. Vse je bilo lažje, ko smo prišli do grape, namestil sem si smuči na nahrbtnik in že smo pikali. Sneg je bil, glede na popoldansko uro in nekoliko drugačno ekspozicijo stene boljši kot včeraj. Brez problema smo premagali grapico. Na vrhu sem si nadel smučke in odšibal po odlični trdini čez Durce do Grohota. 

Poti domov se je lotila Foška, za kar ji bom večno hvaležen, moja glava je po nagradi v Zmajevi votlini že blizu Mozirja nehala delovat in nekontrolirano padala v senj. Zvečer pa se javi Tim s sporočilom, da se gre jutri po šihtu v Centralno grapo na Begunjščico…

…in šiht je minil kot bi trznil, z Nacetom smo se spakirali v Subaruja in brez bremz pa duge luči proti Ljubelju. Tam pa težavica. Psi so ostali nekje na sušečem mestu doma. Jebiga, bo treba nosit. Itak smo vsi štartali v čevljih, sneg se seveda začne nekje na polovici poti do zgornje postaje Zelenice. Naprej je šlo pač malo bolj počasi, a noge so še kar nesle, tako da se za pozabljen kos opreme nisem preveč sekiral. Tudi pancarje je šlo lepo zatikat v trd snegec in hitro smo bili pod grapo. Nataknili smo dereze, pograbili cepine. Cel čas te 35° in več strme grape rahel strah nabija pulz, predvsem pri vedenju, da sledi tudi spust po tej ozki strminici. Vrh smo osvojili brez večjih težav. Moje smuči so bile že naštelane, nisem se zamujal s snemanjem psov in obračanjem avtomatov in še prehitro sem zrl strmemu žlebu v goltanec. Tu in tam kak zavoj, veliko abručanja, ker je strah pred zdrsom pač prevelik. A trda podlaga in novo nabrušene so zagotavljali občutek gotovosti in varnosti. Najnižji del grape je tudi najožji in najstrmejši, naklon se tam najbrž približa 45°. Počasi, a gotovo smo ga premagali, Tim celo z nekaj obrati. Svaka čast vsem trem. Široka flanka, ki se razprostre po grapici nas je nagradila s super smuko, šlo je že skoraj za karvanje po široki rahlo zaledeneli flanki, ki je prekrila čisto vsako skalo, ki raste na širinah nekdanjega zeleniškega smučišča.

Čudoviti trije dnevi so me nagradili z musklfibrom v nogah in čudovitimi spomini. 

Na ojštre zime!

Dan pred Marijinim vnebovzetjem med pogovorom z mamo o vikendaških planih prileti sms: "Čist ad hoc, bi šel jutri plezat?" Primernosti trenutku nisem mogel oporekat, vedel sem že namreč, da je Primož Urh super soplezalec po tem, ko sva kak mesec in pol nazaj skupaj napadala eno izmed smeri na Košutnikovem turnu, skrbelo me je malo samo malo stanje mojega gležnja, ki se je na eni gozdni epopeji malo obrnil proti meni in šel po svoje. Par dni prej se je v Vranji peči se je izkazal za dobrega, gor bom že prišel, najboljše da se kar slišiva... Sledil je telefonski klic:

T: "Jow Urh, jaz bi šel, malo bolj uizi, predvsem me skrbi sestop, ker sem si malo skeglal gleženj. Počasen bom."

U: "Jaz imam nek opravek zvečer, kaj če greva kam na Vršič, tko bl na hitr? Dostop praviš, da boš zmogel, sestop pa je tudi fajn, kaj praviš?"

T: "Bomba, grema."

U: "Bomba."

Naslednji dan, Marija gre v nebo, midva pa za njo...

Najina super ideja se je izkazala za precej generično, družbe na dostopu ni manjkalo, avto pa sva v strahu pred prekratkim dostopom pustila par serpentin nižje od prelaza. Zagnala sva se na potko, za katero se je kar hitro izkazalo da je najbrž pot na na WC za tapogumne, ampak sva, ker pravi moški ne zgubljajo višinskih metrov, kar nadaljevala potko proti hudourniškemu melišču, nekje levo. Kot prava moška sva si pot najverjetneje podaljšala za kakšnih 15 minut v prebijanju skozi jesenovja, ampak po nekaj izzivalnih metrih prišla na pot, po nekaj sto metrov poti do vratc in že sva bila pod severno steno. Senčka naju je hladila, Urh mi je mentorsko predal nalogo iskanja vstopa v smer in kot bi mignil sva bila pod steno. 

Gleženj je dober, paše tudi sendvič, nekje ene 3 raztežaje nad nama Marija že v zajedi...

Ko sem še enkrat ošvrknil skico in videl, da smer že od začetka ne špara s težavnostjo in za aperitivo servira V+ platko sem prosil Urha če lahko mogoče on začne. Z veseljem mi je ugodil. Dobro sva se prebila čez prvi raztežaj. Počasi a gotovo se je Urh prebijal čez dobro varovanje, jaz pa precej zadovoljen, da so se mi noge tresle ob varovanju od zgoraj (Urh je skrbel za gotovost, Marija je kazala pot). Moj prvi raztežaj naprej - štirica brez posebnih orientacijskih posebnosti je šel gladko in že je bil na vrsti Urh. Podal se je čez platko, preplezal previs in se pogumno spopadel z začetkom kamina. Nekje na sredini je postavil štant in me počakal. Brez večjih težav sem ga dohitel. Poplezal sem do njega, šel naprej po kaminu in v zmedi, ko nisem vedel kam točno gre smer naprej prosil kolega, če se mi pridruži da skupaj pogledava. Sledila je rahla orientacijska zagonetka, malo sva plezala levo, pa desno, se pogovarjala če je to res že konec kamina, nadaljevanje je namreč zgledalo ogabno in na koncu končno našla pot naprej. Štartal je Urh, jaz za njim in ko sva prišla na štant, me je Urh opomnil: "Zdaj pride detajl..." Mogoče je bil to namig, da lahko bratsko prepustim še enoraztežaj kolegu. Namiga nisem prepoznal in že sva bila navezana. Varujem, plezam. Psihiranje ob vedenju, da je to višja ocena, kot sem jo kadarkoli plezal naprej sta botrovala dobra skala in veliko število klinov. Samo gor. Za Marijo. Psiha je delala, noge tudi, gleženj se je še enkrat izkazal. Prišel sem do visečega štanta in z veseljem pripravil sidrišče. To je bil najlepši podri varovanje v življenju (do zdaj). Urh je naglo prišel za mano, mi čestital in se prekobacal preko in štartal proti zloglasni zajedi. Od njega so odzvanjale grde besede (takšne, ki res ne sodijo v edini nacionalni park v Sloveniji...). Prišel je na vrh, in še sam sem se podal v prvo podrtijo slovenskih Julijcev, ki jih alpinisti tako zelo radi opevajo. Zadovoljen, da sta Urh in Marija nad menoj sem se skobacal preko. Po opravljenem sem preplezal še predzadnji cug, prečko po gamsji potki. Še zadnji cug razplezavanja in evo. Na vrhu naju je pozdravil sonček in neka hrvaška naveza, ki je plezala sosednjo smer. Mariji pa se je zgleda mudilo naprej in že je solirala naprej proti nebesnemu svodu.

Čudovit dan in prva prava hribovska izkušnja sta napolnila tečajniško srce in ves vikend nisem utihnil z zgodbami tega čudovitega dne. Marijo sva šla iskat še na jezero Jasna, pa razen debelih nemcev, ki so božali svoje maltežane ni bilo veliko pobožnih likov... 

V tretjem vikendu januarja smo na odseku izvedli 5. tečajniško turo. Pot nas je tokrat vodila na vzhod, prek Črnivca do Solčave in gor do koče na Grohatu. Ob šestih štart, ob osmih zbor. Ure že začenjajo dišat po alpinizmu in vse nas je zanimalo kako nam bo dišala teta zima, s katero se pač po tečajniško bolj poznamo na sankah ali alpskih smučeh. Razdvojeni med dilemo ali bo svinjsko mrzlo ali mrzlo ko svija smo spakirali vse gate svojih omar (duge, kratke, srednje, sexy-puhaste) in se odpravili na dogodivščino. Tura je bila tura razdeljena na dva dni. 

Po zboru v koči smo se velikih oči, da bomo prvič videli prave snežne razmere podali na flanko nad bajto in začeli polniti svoje radvedne glave z znanjem. Metek nas je podučil o varni hoji z derezami, nas obul in akcija. Hitro smo pri izdelavi profila videli, da je snega bolj za vzorec in, čeprav da zgleda fajn tam, kjer se sneg nabere, grape izgledajo bolj šodrasto… So pa vsaj testi pokazali, da nas ne rabi bit pretirano strah plazov. Do četrte popoldanske smo za tem še izkali žolno, ki jo je Barbari vsake 10 minut uspelo izgubit nekje v snegu, postavljali smo osnovna sidrišča v snegu in sidrišče na gobi (na zelo vprašljivi količini snega - a vendar so nas držale!). Prijetno premraženi smo grande finale izobraževalnega dneva zaključili z padcem po klančini in poskusom ustavljanja s cepinom (uspešni. Mogoče je bil ključ do uspeha prhek sneg, ki zares ni v nobenem pomenu svoje biti drsel, mogoče pa smo tečajniki letos zares nadarjeni!)

Zadovoljni smo se vrnili v kočo. Glede na večerno dogajanje v koči je potrebno izpostaviti predvsem eno stvar. Večerjo. Vsak hod (ja, bili so hodi) je v naših tečajniških jezičkih sprožal neopisljive sinfonije okusov. Mislim, da je Jona, ko so na mizo prinesli meso, spustila solzico sreče. Čudovit večer smo zaključili z družabni igrami, ta-jaki so vdarli tarok, posebna omemba gre Metku in Lizi z opravljenim valatom, brihtni mlajši pripravniki so svoje sive celice vadili z kvizom - navdušenja vredna sta bila recimo Matevž in Igla s svojim zavidljivim poznavanjem umetnostne zgodovine pa seveda žalostna zgodba o Joštu in njegovih propadlih nogometnih sanjah. Tečajniki smo se bolj po otroško raje igrali Activity (hitri Activity). Brez konkurence je zmagovala zelena ekipa - Jona, Eva in moja malenkost. 

Po noči prežeti s Solčavsko nabitim gostoljubjem smo se podali na zadnji del naše ture. Oprtali smo si žolne, preverili ali vse deluje kot mora in se podali proti najbližjemu dvatisočaku - Raduhi. Plazovina pod Durcami, ki je bila sicer večinsko zasnežena od nas ni terjala potrebe po uporabi dveh cepinov na nobeni točki, tudi precejšnjega mraza zares nismo občutili. Zares je bil vzpon v največji meri prvi trening hoje z derezami, ker so bile razmere pač primerne količin v zrak izpuščenega CO2 v zadnjih desetletjih. Zima pač ni bila to, kar bi si za eno takšno turo želeli a vseeno smo na vrh prišli nasmejani in posončeni. Tudi spust je potekal gladko, kolikor vem smo se vsi celo vrnili z neraztrganimi hlačnicami. Tik nad Grohatom smo se še enkrat ustavili s cepini (zopet uspešno) in se v kočo vrnili prijetno utrujeni. 

Bil je čudovit vikend, sicer rahlo zaznamovan z ne-najbolj-zimskim-stanjem, ki je v glavi pustil odzvanjanje starega alpinističnega mačka Prezlja, ki je nekoč dejal: “Na koncu pri alpinizmu ugotoviš, da ni glavna poanta kam greš ali kakšne so tam razmere. Najvažneje je s kom si tam.”