18.7.2025 sva se z Maticem Dolinškom dogovorila, da greva plezat, in tokrat je bil najin cilj vrh Šit. Dobila sva se ob šestih na parkirišču Gruda in se odpeljala proti Tamarju. Tja sva prispela nekaj čez sedmo, se hitro spakirala in odpravila proti zatrepu Tamarja, kjer je vstop v smer.

Dostop se je sprva zdel kratek in nezahteven, a do stene sem bil že kar dobro ogret. Našla sva začetek smeri, se navezala in bila pripravljena na vzpon. Dogovorila sva se za enakovredno navezo, a sva kasneje dogovor nekoliko prilagodila.

Prvi raztežaj je bil moj – krušljiva prečka v desno (III), v kateri skoraj ni varovanja, le kakšen klin ali dva na koncu. Smer nato pelje čez kratek previs (V), kjer se šele začne resno plezanje. Tudi naslednji raztežaj je bil moj – spet krušljiva prečka, tokrat v levo (III), kjer se je bilo treba nekaj metrov spustiti pod previs. Višje me je čakalo lepo sidrišče na poševni skalni polici.

Nato sta sledili dve zajedi (V), eno od teh sem plezal prvič v življenju kot vodilni in jo preplezal. Po zajedi sem priplezal na širšo, peskasto gredo, kjer se je že videla prečka, ki naj bi bila "najtežji del" smeri. Vesel sem bil, da je ni bilo treba splezati meni, saj je na prvi pogled delovala precej strašno. Doli jo je preplezal kar v čevljih, in ob opazovanju njegovega plezanja sem ugotovil, da v resnici ni bilo nič takega, česar ne bi zmogel tudi sam.Od tam naprej je bila orientacija bolj zahtevna. Pot naju je vodila čez zelo zaraščeno zajedo, kjer sva se spraševala, ali sva morda zašla v kakšno težjo varianto. Kasneje je Doli rekel, da je bil to eden "grših cugov", kar jih je kdaj plezal – popolnoma se strinjam, saj še nikoli nisem imel tako blatnih in zelenih plezalk.

Sledila sta še dva raztežaja, eden IV in eden V, nato pa sva končno prispela v grapo, za katero sva sklepala, da vodi proti vrhu. Klinom sva sledila brez težav – dober pokazatelj, da sva bila na pravi poti. Plezanje se je nadaljevalo čez lažji svet (od III do IV). Ker nama je čas že uhajal, sva čez daljši poševni del plezala "štajerca".

Svet se je spet postavil bolj pokonci in prišla sva do razpotja: naprej po zajedi (V+) ali pa obvoz po levi (V-). Maticu se je zajeda sicer zdela zanimiva, a ker naju je čas že pritiskal, jo je izpustil in šla sva po lažji varianti.Sledil je raztežaj (III–IV), ki se mi je zdel težji kot tisti z višjo oceno – vse, kar sem pogledal, se je podiralo. Sidrišča nisem našel, le en klin, ki sem ga dopolnil z zelo vprašljivo jebo. Za konec je prišel še zadnji težji raztežaj, kjer je šel naprej Matic (IV–V). Ta raztežaj je obema narisal nasmeh na obraz – bil je poln lepih stranskih prijemov in dobre skale.

Ura je bila že skoraj pet, midva pa sva imela še nekaj raztežajev do vrha. Tolažila sva se, da je dan dolg in da ima vsaj eden od naju čelno svetilko. Naslednja dva raztežaja je Matic povezal v enega in tako sva izplezala iz težjega dela.Sledila sva izstopni varianti v desno (najprej II, nato III–IV), ki pa je bila kar nekoliko težja, kot sem si jo predstavljal. Prav vesel sem bil, da se nisem preobul nazaj v čevlje. Nekaj pred šesto sva končno dosegla vrh in si čestitala.

Zabave pa še ni bilo konec – čakal naju je dolg sestop. Spustila sva se do označene planinske poti in ji sledila do Jalovške škrbine, ki je sicer zaprta, a v dovolj solidnem stanju. Tam sem se tudi udaril v koleno, ki je še danes modro.Na dnu škrbine sva dobila odgovor na vprašanje, ali je pod njo še snežišče – dopoldne sva suvereno sklenila, da tista bela gmota ni sneg. Seveda je bil. Počasi in previdno sva ga prečkala, nato pa sestopila po melišču do doma v Tamarju. Tam sva se končno malo ustavila in se odžejala (pivo tokrat ni bilo najino). Sprehodila sva se še do avta in tja prispela nekaj čez deveto. Utrujena sva sedla v avto in si lakoto potešila s sendvičem in gumi bonboni.

Za konec še zanimivost: smer naj bi bila visoka 550 metrov, a po Maticovem izračunu je bila po »štriku« dolga okoli 840 metrov – kar precej več od uradne številke.

Hvala Maticu, da me je vzel s sabo – bila je res izjemna tura.