V soboto sva z Anjo v vzhodni steni Ojstrice plezali smer, ki sta jo teden pred tem prvič zlezla Volk in Supin (Volk jo je v petek tudi sam ponovil) in jo poimenovala Intuicija. Strinjati sva se morali, da je smer čudovita - dolga okoli 600m, od tega 300m konstantno prekinjajo cca. 30m dolgi odseki ledu, maksimalne strmine do 90^o. Zelo sva uživali v tistem čošku Robanovega kota, sestopili pa sva na Podvežak, ker nama je Jakob prijazno prihranil direkten sestop nazaj v dolino.

14. in 15. januarja sva z Jurijem Tratarjem (AAO) plezala Direktno v Štajerski Rinki, brez vršne glave. Snežne razmere so večino smeri odlične, razen zadnjih raztežajev, kjer je sneg slabše predelan. Prečka in zajeda pod njo sta kopni, ker snega na splošno ni ogromno, je poleg tega v smeri še kar nekaj skalnih delov. Kjer so snežne razmere najboljše, težavo predstavlja predvsem nameščanje varovanja. Po zloglasni prečki sva naredila vrhunsko orientacijsko napako in namesto v levo zavila v na pogled najbolj užiten prehod naravnost navzgor, ter po dveh ne polnih raztežajih skupaj s koncem dneva prispela pod previs, kjer sva si uredila bivak. Zjutraj sva se spustila za en raztežaj, poiskala prehod v levo in po originalni smeri izstopila na polico in po njej levo ven. Na vrhu sva ujela tajming prijateljev iz Ledenke in veselje je bilo dvojno!

Dolgo je že od tistega začetnega tečaja na Kamniškem sedlu... Z Borisom sva se po daljši pavzi spet tradicionalno navezala na štrik, tokrat v Paklenici.
Veliko optimizma naju je v soboto pripeljalo pod grozljivo mokre stene. Skupaj z nešteto polži v steni sva prvi dan splezala Mosoraški. V nedeljo sva se namenila v bolj osušen Debeli kuk, plezala sva Pink Pantherja in nasmihalo se nama je ob pogledu na dobro sušeči se Anića kuk. Vikend se je razvil v sončen ponedeljek in tako sva izlet zaključila s Propelerjem in Domžalsko. Vse tri dni sva kraljevala v samoti.
Železničarsko pakleniško štafeto sva ob odhodu predala Katarini in Alenki.

Snežilo je, bla je megla in bila sva Klobuk in jaz. Šla sva v Jančevo v Begunjski vrtači. V spodnjem delu je blo treba kar poplezat in Klobuk je dal monopointe na preizkušnjo. Kako so delali! Blo je zakon, sledil je še en fajn skalni cug, pol je blo pa pravega veselja konc. Grapo, ki se je vlekla ko jara kača do vrha je prekinil lušten skalni skok. Ponekod sneg prav dobro drži. Smejalo se nama je ko pečenima mačkoma. Končno zima tudi za naju!

Nova stran me vabi, da v dosti bolj enostavnem postopku nekaj napišem. Taki kot jaz to potrebujemo. (:

V zatišju pred diplomsko nevihto sva s Primožem na lep vikend plezala Direktno v Rušici. Smer ni pretirano navdušujoča (spodnji del je kar krušljiv), vendar se v zgornjem delu trudi odkupiti in ji na koncu tudi oprostiš. Bolj žalosten in v znamenju slovesa od določene opreme, dobre prijateljice, pa je bil sestop. Ampak, ker sva bila res dobra družba, to ni imelo pretiranega vpliva na nasmejane obraze.

Že nekaj ur po tem, ko so stvari šle iz mojih rok in se je glavna nevihta polegla, pa sva z Borisom prejšnjo sredo zarila pod Rakovo Špico. Seveda v svoji novi disciplini – dostop po temi. Kar doda nekaj kardio vadbe. Še en osupljiv bivak, kava in keksi zjutraj, in že sva bila pod steno. Kar nekaj nevšečnosti je govorilo v prid Stebru. Smer je lepa in kompaktna, konci pa divji. Najprej malo poplezuješ, nato pa se smer postavi bolj pokonci. Po detajlu moraš v mislih kar čestitat prvopristopnikom za plezanje v gojzarjih. Odločila sva se za sestop po Škrlatiških gredah. V zgornjem delu jih res ni lahko zadeti. Mi je kar senca legla na obraz, ko pa sva enkrat ujela police, se je ta spet razjasnil. V zgornjem delu res nisva bila optimalna, ker Miheličev najtežji del to nikakor ni bil. Sestop je po resnosti verjetno prekašal smer. Sredi Škrlatice sva našla tudi cepin, ki ga za zgodbo in pivo vrnem lastniku. V temi sva turo zaključila na bencinski črpalki.

Včeraj pa sva z jackpot cimro, ki sem jo letos zadela, šli popoldne v Steber ob Kamenkovem kaminu. Smer je še vedno lepa, kakor je bil tudi dan.

A sem zmagala v prvi objavi??? (: