Zdaj že dva tedna nazaj sem plezala v Dolomitih. Prvi del dopusta bolj zahodno; v Dolomiti di Brenta, kjer sem prvič okusila daljše dolomitske dostope in sestope in splačalo se je peljati malo dlje, da si potem tudi hodil dlje. :)

Takoj v soboto sva z Janom plezala smer Maestri v JZ steni Campanile Basso. Detajl smeri nama je fejst poglobil sapo in je bil splezan pod motom: naj biceps zdrži, ker skala drži.

Na sestopu skozi dolino nas je kar tri naveze očarala mogočna stena Corzzon-a di Brenta. Anja je v njej našla smer Pavleta Kozjeka in Aleša Dolenca - Via Slovene in hitro sem bila prodana. Naslednji večer smo tako dostopili pod steno in se v liniji zatiščali v spalke pod streho balvana. Dan pred 40 rojstnim dnem smeri sva z Anjo začeli v lepem vremenu, drugo polovico smeri plezali v gostem oblaku, tik pred vrhom pa dočakali predstavo razjasnitve in sončni zahod na vrhu stene. Postelja je bila blizu in zavlekli sva se v bivak, ki ni prepuščal svetlobe in nama zato podaril spanec do 10 ure zjutraj. Zaslepljeni od lepega vremena sva naslednji dan poplezavali v enem najdaljših sestopov, ki sem jih doživela. Bil je krasna tura za naslednji dan in sendvič na koči je bil odličen kljub le trem sestavinam in pivo je bilo nujno in dobro.

Dolomite sva z Janom zaključila v Marmoladi. Dolgo sva tuhtala katero smer izbrati, ampak kakor že večkrat se je izkazalo, da človek izbira, izbere pa čas. V temi namreč težko kaj vidiš, v svetlobi pa najdeš tudi kaj, česar si nisi želel (v najinem primeru navezo na vstopu). Čas je priganjal in takrat nisva več kaj dosti tuhtala, temveč s hitrim tempom ubrala zdaj že znane poti pod steno do smeri Don Quixot. Marmolada ponuja svojevrstno plezanje in marmelado na vrhu, če jo neseš s sabo.