Pa je le prišel vikend, lepo vreme in z njim že kar 7.tradicionalni ŽaoŽ tabor. Nekaj komplikacij na začetku seveda mora biti, tako da sva z Vesno Iršič začeli z dostopom šele v petek ob 8ih zvečer, Jana in Borja pa pol ure pred nama. Težki ruzaki, polni vode, domačih dobrot in plezalne opreme, so nas upočasnili, zato smo ob 10ih zvečer utrujene popadale na mehko travo zraven bivaka. V bivaku smo si sposodile vsaka eno deko, pozdravile tri fante iz AO Kamnik, ki so ravno tako imeli tabor in odšle spat. 

Nebo, polno zvezd, ženski smeh, luna, ki nam je celo noč nabijala v glavo in zvesti nočni spremljevalci kozorogi, so zaznamovali nočne ure. Jutro je bilo seveda popolno, mudilo se nam ni. Po zajtrku je bil čas za plezanje. Dostopa praktično nismo imele. Jana in Borja sta se zapodili v Severni raz (IV+/III-IV, 250m) Visoke bele špice, naveza Vesna&Vesna pa v Malo lojtrco, smer Ive–Piemontese(IV+/III-IV, 250m). Od daleč je bila linija jasna, vstop pa napačen (če pa kej, znamo pa falit :D). Tako da sva tam izgubili slabo uro, eno dobro zataknjeno jebo in se smeri priključili v drugem raztežaju. Smer je res lepotica. Za vriskat. Opremljena je zelo dobro, je pa vseeno fajn imet kakšnega frenda s seboj. Vmes se je slišalo vriskanje in klepet Jane in Borje z druge strani, za kakšno sekundo pa tudi tišino. Iz najine smeri pa se je slišalo večinoma: Vesna podri, Vesna podrto, Vesna varujem, Vesna plezam :D. Na vrh smo obe navezi prišli v isti minuti, zavriskale, si pomahale, sestopile in prišle nazaj do bivaka v isti minuti. Tajming pa mamo. Čas za malico in potem naprej. Jana in Borja sta šli v smer Ive-Piemontese, kjer sta splezali prvi cug, potem rekli, da se ne mislita več matrat, in odšli na kosilo. V nedeljo na sestopu smo ugotovile, da sta tudi onidve vstopili tam kot midve, le da sta se zapodili v smer Bulfoni-D'eredita. Ja, falit pa znamo:D. Midve z Vesno pa sva krenili v Severni raz. Nekje na sredini sva ujeli navezo Kamničanov, zelo podjetno zamenjali izgubljeno magnezij vrečko za pivo zvečer, in odhiteli naprej. Malce utrujeni, a zadovoljni, sva po dveh urah in pol stali na vrhu. 

Večer je mineval počasi, barve so se spreminjale, vsaka druga beseda pa je bila, ohh kako je lepo. Dan se je prevešal v noč, dnevni TV program pa je zamenjal nočni. Sprva hotel s sedmimi zvezdicami je kmalu postal milijon zvezdic, luna je pokukala izza Jalovca, Kamničani so prinesli obljubljeno pivo, debata je tekla. Malo o smereh in o plezanju, malo o življenju. Spet smo prijetno utrujene popadale v spalke in ko smo naslednjič odprle oči, se je že danilo. 

Za skupni nedeljski izlet smo si izbrale lahkotno poplezavanje v odlični skali v Veliki lojtrci. Kljub napovedanim popoldanskim ploham zjutraj nismo hitele, kajti naša vremenska veza iz doline nam je zjutraj poslala sms z natančno prognozo. Ob 8ih smo vstopile v smer. Plezale smo Vzhodno rampo+ Vzhodni greben(IV-/II-III,360m). Po dveh urah smo stale na vrhu, čakal nas je ''samo'' še sestop, kjer je potrebna previdnost, mestoma se najde krušljiva skala, iskanje prehodov in plezanje II. stopnje navzdol. Ko smo prišle do sestopne grape, smo zabile dva klina in naredile svoje sidrišče, ker na prislonjeno lusko s prusikom naokoli pa človek res ne želi abzajlat. Sledil je seveda prvi zataknjen štrik, pa potem drugi, pa tretji. Grapa se namreč prekinja s skoki, kjer se vedno najde kakšna špranjica za štrik zataknit. Štanti so narejeni, na nekaterih pa smo dodale še svoje prusike. Zihr je zihr. Po treh urah sestopanja smo bile nazaj pri bivaku, kjer smo si privoščile še bogato pojedino in skuhale kavo.(Naj še dodam, da sem v petek zvečer obljubila, da če nam zmanjka vode, jo grem iskat jaz. Več sreče kot vode smo imele, pri bivaku je bila deževnica :D).Potem pa presenečenje! Neža in Meta sta prišli na obisk, pozdravit žaožjevke! Skupaj smo sestopile do avta, vmes rešile svet, v potoku osvežile noge, Jana pa je celo zaplavala. Ravno ko se je zadnja udeleženka usedla v avto, so padle prve kaplje. Analizo smo opravile pri Jožici ob čebulni juhi, pici in pivu ter kovale načrte, kam na naslednji ŽaoŽ!

Kljub skromni udeležbi je bilo vzdušje vrhunsko, vreme popolno, plezarija uživaška, družba perfektna. Hvala in se vidimo naslednje leto!

NAJ ŽIVI ŽAOŽ!

Trije železničarji smo se že v petek zvečer odpravili na Ledine kjer je potekal alpinistični tabor Nejca Zaplotnika. Večer se je v prijetni družbi in klepetu kar zavlekel. Od preigravanju misli kaj bi mi plezali, smo se odločili za smer Kaprica V-/III-IV, 350m, katero sta 97' splezala zakonca Relja. Seveda je bilo prvo vprašanje od nadobudnih Kranjčanov, če je navrtana :P.

V soboto je bilo napovedano lepo vreme, zato ni bilo potrebe po hitenju in zgodnjem vstajanju. Po eni uri smo pod smerjo, na levem delu Koroške rinke opazimo navezo treh, pod Belim pajčolanom pa še navezo dveh. Z Lizo si razdelive smer na pol, nadobudni tečajnik Bojan pa pridno za nama. Začne Liza in po podrti, razbiti steni napreduje do polovice smeri. Na vstopu smo pustili klin. Potem štafeto preda meni. Detajl je res podrt, doneče luske pa niso zaupanja vredne, pa še gams je nagajivo pogledoval proti meni in me bombardiral s kamenjem. Tu zelo prav pridejo frendi vseh velikosti. V naslednjem raztežaju sta ostala še dva klina. Vmes mi je helikopter v sosednji smeri nagnal strah v kosti. Upam da ni bilo kaj hujšega.

O smeri pa...Orientacija ni težka, pač se držiš raza, slediš opisu, iščeš prehode, sama smer pa nas ni navdušila. Res je podrta in zahteva visoko koncentracijo tudi v lažjih delih. Po dobrih 6ih urah stojimo na vrhu, utrujeni a veseli.  Čaka nas samo še zahteven sestop po zavarovani poti iz Koroške rinke. Po 10ih urah smo nazaj na Ledinah. Tam se nam pridruži še druga železničarska naveza (David, Vid, Tine), ki je plezala bojda pravo smer, ampak v napačni steni. Važne so zgodbe, al kako že.

David ostane z nami, ostala dva pa v dolino. Večer se je seveda spet zavlekel. Naslednji dan pa smo se zaradi večernih tekočih zadev, logistike, in nestanovitnega vremena soglasno odločili, da gremo raje malce frikat v Preddvor, na kavo in domov. Hvala AO Kranj za vabilo in soudeležencem za super vikend.

Mater, tale Slavc je bil pa od hudiča, sem si mislila, ko sem se basala čez streho.

Pa sva šla, s Sebatom (AO Kranj), po dveh mesecih odlašanj zaradi vremena,nečasa, itd... Zjutraj standard lokacija, Lesce Lidl via Mangartsko sedlo. Že od daleč se razveseliva da točno na vstopu ni nobene zaplatice snega. Dobre pol ure in sva pod steno. Žreb določi da začne Seba. Desno okoli previska v nekakšno poč(klin), čez trave do prve zajede. Cel prvi raztežaj je bil kar siten, sploh po travah ker je bilo vse mokro in blatno. Pod zajedo(do tam 60m) sva pustila en klin. Tam mi je za 8 sekund padel mrak na oči, ko je moj ATC dobil krila. Ampak nič ne de, bo pa dan za polbiča in gardo, ter seveda krotovičenje vrvi. Nadaljujem po zajedi gor, na vrhu je star klin, potem pa po naslednji zajedi do naslednjega starega klina in navrtanega sidrišča(Mgla?). Od tam plezaš levo navzgor po polici proti nezgrešljivi luski, kaminu. Pod njim je star klin in snežna sablja. Kamin je res lepa plezarija, kot tudi prejšni dve zajedi, zato se je Seba malo pritoževal nad njegovimi mokrimi in travnatimi raztežaji, da to pa ni fer. In glej ga zlomka, naslednji raztežaj s travami je spet pripadel njemu. Ta polica ocenjena z II je dolga 60m, da prideš do pod strehe pa ti zmanjka 10m vrvi. Tam spodaj je ostal še en klin. Pod streho urediva sidrišče, Sebatu predam vodstvo in že se zažene. Frendi gredo lepo notri, malo študiranja in že je čez. Ko prestopiš iz strehe imaš super skalno uho, višje klin, težavnost za malenkost popusti, ampak daleč od tega da bi se sprehajal. Hop okoli druge strehe do pod tretje, kjer je en klin. Do tam 50m in viseči štant. Zadnja streha je prestop čez plato in basanje po kaminu, kjer na vrhu le tega uzreš vpisno knjigo(Briljantina). Od tam naprej sva naredila še en raztežaj po kaminu, ki je skupen z Briljantino. Po 7 urah si s prešernimi nasmehi čestitava za preplezano smer. S seboj sva mela kar veliko opreme, 15 klinov, prijateljev cel komplet(podvojen), zelo prav pride tudi trojka, pa jebe tut. Cel dan je pelo kladivo, prijatelji so leteli v poke, jebe so se zatikale. Smer je lepa, konstantna, je pa potrebna pazljivost, ker skala ni povsod dobra. O oceni smeri pa sva mnenja, da je malenkost nizka. Je pa tudi res, da nisva neka strokovnjaka za ocenjevanje.

Ker so zaradi daljše časovnice velikopotezni plani za naslednji padli v vodo, sva v zadnjih minutah ujela trgovino in pivo v Bovcu, šla v Trento pod balvane prespat, naslednji dan pa splezat Kranjsko poč v NŠG. (hvala Klemen za ATC!)

Poletje je zakon :D

Če smo bili primorani skrajšati dolomite in it v petek domov zaradi slabega vremena, je blo treba v nedeljo nekaj splezat v naših hribih. Pa sva z Urošem izbrala Herletovo smer. Na Klemenči jami ob pitju kave sva pogledovala proti mokri steni Ojstrice in razmišljala če ne bi raje zavila v Krofičko. Ampak Uroš je izbiro prepustil meni, kar se je izkazalo za pravilno(baba ma zmeri prou). Pri balvanu pod steno se opremiva, poplezava do gladkega praga(mokro) in se naveževa. Potem po rampi levo gor(malce krušljivo), nakar smer zavije desno po polici in že sva v Herletovi votlini. Spet algast moker previs in potem do vrha stolpiča, kjer uzrem Herletovo prečnico. Uroš jo lepo in elegantno prepleza, jaz za njim malo manj. Naprej brez posebnosti, prečka na dol v levo, čez plato do kamina ki je bil moker, kakopak, pa malo pod vrhom je smer bogatejša za en klin. Plezalke pa sva si vsake par minut brisala ob hlače in na koncu smeri zgledala kot da bi prišla iz jame. Skratka lepa smer, orientacijsko nezahtevna in sploh ne tako krušlijva. Ojstrica, see you soon :)