Že v predbožičnem času leta 2019, natančneje 23. 12., sva z Markom Lebanom (AO Cerkno) splezala prvenstveno smer v osrčju Podraške Ture na Vipavskem. Pred tem sva dvakrat raziskovala to območje in na koncu naredila lepo smer, ki pa jo bo treba po nekaterih delih še malo očistiti. Po tihem sva upala na težave zgornje IV-ce, ampak je smer izredno dobro razčlenjena in tudi (čeprav ne vsak detajlček) kompaktna.
Začela sva kar v podstavku nekakšnega stebra, ki "počiva" v strmem pobočju, po njegovem desnem boku (II-III), desno od desne planinske poti na Gradiško Turo. Nato sva nadaljevala po gozdu, do vstopa na levi strani zgornjega dela. Smer se začne pod nekakšno zajedo. Prvih nekaj metrov je poraščenih, zato te samo povleče levo na čist raz. Nadaljevala sva navzgor, čez previs, naprej po raziču in desno po logičnih prehodih do pod široke rampe, kjer sva pustila zanko. Po osrednjem delu oziroma stebričku izgleda gladko, vendar se oprimki kar odkrivajo. Nato sva šla proti desni mimo manjših drevesc in navzgor skozi trave, proti levi in na vrh. Sestopila sva po grapi levo. Lepši, a daljši sestop pa je čez Gradiško turo.
Smer sva poimenovala Božična, saj sva jo splezala le dan pred božičem.
V petek, 26. 7. 2019 smo se kljub nič kaj obetavni vremenski napovedi odpravili preplezati Slovensko smer v severni steni Triglava. Z mano sta bila Samo Butkovič in Janez Golf, ki je to smer plezal prvič. Od Aljaževega doma do vstopa smeri smo porabili 1:15 ure. Zaradi večinskega varovanja smo bili bolj počasni. Za izstop preko Freliha smo zato potrebovali 4:30 ure. Pogoji za plezanje so bili odlični. Težav ni bilo, saj smo snežišče pred Frelihovo polico obšli po desni strani. Iz smeri smo izstopili približno ob 12h, zato smo se odločili, da gremo preko Kugyjve police še na vrh Triglava. Nato smo preko luknje sestopili do Aljaževega doma.
Med potjo od Ledinskega sedla proti Jezerskemu sedlu, se je odprla možnost plezanja proti Ledinskemu vrhu. Marko je začel s smerjo, jaz pa za njim. Na začetku smeri skromna naklonina, ki počasi narašča, krajši skok, ki nato popust na cca. 45 st.. Na vrhu smeri izpostavljen prehod levo. Sestopila sva po smeri vzpona. Na spodnji sliki je smer označena z rdečo. Rumeni krog ponazarja slona (ki ga je opazil Marko), zato je smer tudi dobila ime Ledinski Elefant. Ta smer je odlična kombinacija z grapo med Veliko babo in Ledinskim vrhom.
Po objavi članka o smeri na Gore in ljudje, ki ga je objavil Marko Leban, se je po 500 ogledih izkazalo, da je to nova prvenstvena smer.
23. marca 2019 sva z Markom Lebanom AO Cerkno preizkušala razmere v grapi. Za celotno smer sva porabila cca. 1, 5ure. V opisu piše, da je možna pot nazaj po grapi ali naprej po poti proti Veliki babi.
Midva sva z Ledinskega sedla začela pot proti Jezerskemu sedlu.
Z Markom Lebanom sva se dogovorila, da greva 20.2.2019 plezat v Begunjščico. Jaz sem do izhodišča prispel kasneje, zato je Marko odšel po Lenuhovi smeri. Že v dostopu sem se spraševal, katera grapa je na desni strani nad Begunjsko vrtaču proti Šentancu. Začetek te grape je zelo vabljiv. Nato prideš do prvega skoka, ki je suh, zato je plezanje bistveno zahtevnejše. Na polovici skoka se je težavnost plezanje povečala. Zaradi danih razmer sem plezal mix do vrha (ocena III+, v dobrih razmerah se ocena verjetno spremeni). Ko splezaš čez rob je smer bolj položna (40° do 45°). Ko se grapa zapre je na desni strani krajša rampa, nato ponovno sledi mix do grebena (IV-). Sledi spust, dva raztežaja, in vstop v smer Trolko ali v Y. Po njej sem nadaljeval do vrha, kjer sva se srečala z Markom. Skupaj sva se spustila v Trolko. V Plezalnem vodniku nisem našel podatkov o tej smeri, zato sem poklical avtorja le-tega, Miho Zupana. Na podlagi fotografij, ki sem mu jih posredoval je povedal, da je to Rezorjeva grapa. O tej smeri še ni zapisa, zato tudi ni poznana. Predlagam, da se smer zapiše pod imenom Tin-tin (160m, 75/70). Smer je odlična v kombinaciji tako s Trolkom kot tudi z Y.
26.8.2018 sva se Silvo Vrhovec (AO Železničar) in Abdurahim Abdushi – Himi (SHB Sharri PZ) odpeljala v Švico. Najin cilj je bil Eiger, smer Mittellegi Grat. V mestu Grindenwald, ki je na nadmorski višini 1034m, sva prespala v hostelu (Mountain Hostel). Od tod se zelo lepo vidi severna stena gore Eiger.
Naslednji dan naj bi se odpravila do koče Mittellegihute, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Sporočili so nama, da bodo kočo zaradi slabih vremenskih razmer zaprli in da bo odprta šele čez 2 dni, v primeru izboljšanja vremena. Spremenila sva načrt in se z zobato železnico odpeljala na sedlo Jungfraujoch(3454m), ki je izhodišče za vzpon na Mönch. Izbrala sva smer preko Jugozahodnega grebena. Težavnost smeri je Assez Difficile AD, UIAA III. Od Jungfraujocha sva šla preko ledenika in po približno pol ure prispela do prepoznavnega skalnega stolpa, kjer se začne smer. Preplezala sva kamin težavnosti III in nato nadaljevala po grebenu (skala, sneg) težavnosti II-III do višine 3800m. Zadnjih 300m sva hodila po snežnem grebenu (težavnost II, 35°) do vrha.
Z vrha sva se spustila preko zelo izpostavljenega južnega grebena (normalna smer), težavnost AD-, UIAA II, do meteorološke postaje. Tu je skala malo lažja. Prišla sva do svedrovca pri katerem sva naredila abzajl in se spustila na ledenik na 3650m. Nato sva hodila še pol ure in prispela nazaj do sedla Jungfraujoch.