Kaj se dogaja

Na gospodov dan 4.4.2014 smo Kruh,Poli in jst zakorakali proti Koglu z namenom preplezati ga po Virensovi smeri,kar nam je tudi uspelo.Željo da bi zatem nadaljevali še po Južnem razu Skute,nam je že na dostopu do Virensa iz naših betic izpihal močan veter in s snegom poprhano škalovje :). Za južno steno je bil to pomladno nedeljo Kogel zelo mrzel,mal nas je treslo, mal nas je nohtalo,da bi se dali v plezalke nam še na misel ni prišlo,... :). No potem v Kamniku pr šiptarju,ko smo jedli (za Kruha TopŠop) kebab so se nam na ksihte končno narisale bolj vesele poteze,sploh ker je zraven stekla še hladna bjerca :)  

Ker so "Courmayerovci" kar tiho, pa en moj prispevek, da ne bo tako mrtvilo na strani. Ta ponedeljek sem izkoristil verjetno zadnjo priložnost te zime za dobre snežne razmere. Mrzlo jutro je poskrbelo za zmrznjen sneg že v Vratih, nebo pa je bilo brez oblačka. Razmere v Slovenski so bile srenaste oz. kakor je sedaj v modi, "stiroporaste". Smer je še cela zalita s snegom, razen nekaj metrov na dostopu do in samih Belih plati. Trakovi, ki so še vidni na Žitnikovi sliki, so žal že šli, zato je bilo treba malo popraskati po skali. Prevčev izstop je pravi ledeni tobogan in pravo veselje za pikat. Tu so idilo prekinjali le občasno padajoči kamni.  Po izstopu sem na dilcah odpujsal do koče…

V soboto smo se najbolj vztrajni in učeni tečajniki odpravili na praktični izpit. Željni dokazovanja in polni elana smo se zakadili proti Kurji dolini, kjer so nas za krajši čas zaustavili odviti svedrovci. Po pridobitvi Robijevega francoza se je slišalo le še zabijanje klinov, stokanje med vlečenjem padlega, kriki na pomoč pošodovancev ter kruljenje želodcev naših inštruktorjev. Nismo se dali, zasluženo hrano so dobili šele na pikniku. Mitja je odlično spekel vso hrano in si tako prislužil doživljenjski naziv »žarmojster«. Ker je bila napoved za nedeljo slaba, smo se, eni bolj in eni malo manj zadovoljni, domov odpravili že zvečer.  Pustolovščina se je nadaljevala v sredo, ko se…

Kič in stiropor v zadnjih zimskih štetih dnevih v steni...razn obljudenosti, super kondicijska tura.  

Zakaj so naše gore tako oddaljene? No, vsaj dolgo časa si na svežem zraku ... Včeraj smo se s Primožem in Žigo odpravili na lažjo (ne časovno, temveč glede na spust) turno smuko na Zadnji Vogel čez planino Laz. Zapeljali smo se proti planini Blato, ampak nas je kup snega na cesti in podrto drevje prisililo, da smo avto pustili nižje, kar nam je vzelo še dodatno uro hoje s smučkami na ramenih. Za dodatek pa še ... pozabila sem svoje palice in bila tako primorana hoditi z lesenimi palicami. Končno odcep  za planino Laz, snega pa še nikjer ...  Nekje na 1200 m n.v. si le snamemo smučke z nahrbtnika, vendar pa so nas »luknje« brez snega na poti še nekajkrat presenetile, da smo bili primorani…

Danes smo Dalenjc, Kruh in jst za trening prečili Zeleniške špice. Večinoma so kopne, vmes pa se najde še nekaj snega, tako da cepin ni bil odveč. To je res zelo lepa tura, skala super, lojtra do nebes pa za prste polizat. Ali bi bilo bolje reč, za grife oblizat? :). Skratka, super je bilo. Še vreme je sodelovalo :).            

Včeraj sva z Vančem želela izkoristiti prednosti oblačnega vremena in zato izbrala južno pobočje Malega Draškega vrha. Zjutraj je že zgledalo da bo kaj od teh oblakov, kmalu pa je posijalo sonce in začelo mehčat podlago. KSA, Karavanke, Bohinjske in Primorske JA so bile v oblakih, mi pa v soncu;)   Do vrha Viševnika in naprej po grebenu do Srenjskega prevala je bilo še precej trdo, takoj ko pa sva ustopila v Direktno smer se je začelo udirati tudi do kolen. Zato sva šla po normalki, ki je ponudila boljše razmere do vrha, tam malo posedela in okoli 12ih že bila pri avtu...Kratko a sladko;)   Čast sva imela videti ruševca in še kaj...    

Danes zarana sva se z Matevžem zapeljala proti Medvedjemu dolu. Ob 6ih sva že parkirala pred Stouhute. Iz uravnave pod Široko rižo sva se usmerila proti Vajnežu, oz. grapi, ki se izteče 10 min hoje pod vrhom. Predvidevam da se kliče Vzhodna grapa. Sonce je v njej lepo nažigalo, vseno pa je bilo še dovolj trdo, da sem proti vrhu raje posegel po derezah, Matevž pa je v pancerjih ni imel težav. Z Vajneža sem jaz skočil še do bližnjega Malega Vrha, potem pa sva se po ravno prav odpuščeni podlagi spustila po smeri pristopa. Gornjih nekaj metrov grape je okoli 40°, potem malo manj in sama uživancija do dna...