Končno. Vremenska napoved obljublja sonce, ki smo ga na preteklih skupnih turah tako pogrešali. Ob 7.00 se zberemo v Ljubljani na standardnem mestu, se razdelimo po avtih in odpeljemo proti Vipavi. Uro kasneje že sopihamo proti poligonu na sektorjih Tri votline, Pikapolonica in Triptih, kjer bomo ponavljali manevre letne plezalne tehnike in se spoznavali s samoreševanjem. Bilo je le nekaj stopinj nad lediščem, zato smo komaj čakali pričetek akcije.

Najprej nam je vodja ture Kruh demonstriral manever samoreševanja. Čaki, kaj? Toliko štrikanja, stopna zanka, prsna zanka, manchard, avtoblok, gor pa dol pa spet gor pa spet dol, kje smo ostali? Praktični del je pojasnil mnogo vprašanj. Vsak tečajnik je približno pol ure visel v pasu in poskušal ponoviti manevre samoreševanja. Eni bolj drugi manj uspešno, vsi z neredom na plezalnih pasovih in zmedo v manevrskih zankah. Tečajnika kar zmrazi ob misli na situacijo, kjer bi moral uporabiti tehniko samoreševanja pa vendar smo s praktičnim delom spoznali, da je kljub fizično zahtevnemu manevru zadeva čisto obvladljiva, natančno poznavanje in pravilna izvedba pa nujna.

Naslednja postaja je bil tako zvani abzajl, ki smo ga spoznali že na 3. skupni turi. Izvedba ni povzročala večjih težav, samo manchardi so navadno imeli preveč ovojev, zato je bilo spuščanje bolj po polžje. Pa saj dol menda vedno prideš. Ponovili smo še postavljanje sidrišč, napredovanje naveze in vmesno varovanje, pri čemer svedrovcev nismo uporabljali. Malo fitnesa z zabijanjem in izbijanjem klinov, iskanje razpok, lusk. Vsaka naveza je imela svojega vodjo, starejšega izkušenega kolega, ki je z budnim očesom spremljal vsak naš gib in nam, v primeru nejasnosti, pomagal. Od take individualne organizacije dela smo ogromno odnesli, v zahvalo smo iz nahrbtnikov poiskali sendviče za tovariše.

Ob 16.00 smo že sedeli na obvezni analizi, rehidracija in polnjenje glikogenskih zalog sta življenjskega pomena. Po komentarjih sodeč smo kar fajn, napredek je viden. Da bomo hitrejši, bolj natančni in samozavestni pri manevrih bomo še naprej pridno trenirali na stenci AOŽ.

S Polijem sva izkoristila to hribovsko popolnost, ki je že nekaj časa v zraku, in šla včeraj na lepše. Loška Koritnica ima sneg, ampak ne toliko, da bi lahko uresničila plane, ki jih človek naredi v topli postelji. Sneg se pač ni sipal tja kot sva pričakovala. Je bil pa zato kje drugje in pikat se je dalo. Pa še matrala sva se manj in bla podnevi dol. In odkrila miklavževo presenečenje. In Loško steno sem od blizu spoznala od njenega največjega navdušenca. Ferata pod Plešivcem je mestoma zaledenela, kar je poskrbelo za delikaten dostop in skorajda bizaren sestop. Bilo je zabavno.

Včeraj sva z Dalenjcem zavila pod Veliko Mojstrovko in se podala v Smer Debelakove. Stena zgleda zelo suha ampak se najdejo zaplate snega, višje pa jih je vedno več, pa tudi obilnejše so :). Kot povsod, so tudi tukaj dobre razmere, edino v predzadnjem raztežaju je snega premalo za uživaško pikanje, zato ti ne ostane drugega kot delikatno plezanje čez katerega se poleti sprehodiš :). Ker sva hotela užiti dan v popolnosti, sva si za plezanje vzela veliko časa in v trdi temi tulila v veter na robu stene in se tolkla po plečih :). Kaj naj rečem, meni je bila težka smer, v kateri je bilo treba kar delati :). Družbo sta nama delala dva mariborčana, ki pa sta v zgornjem delu dala v prestavo višje in izstopila še podnevi :). 

Tomo me je s fotkami iz Kamniških premamil, da sem tudi sam v soboto zavil v tiste konce in se podal proti Kalški gori v upanju na vsaj kako zaplato snega. Želje so se mi uresničile, saj se dve srečal že na dostopu na Kokrsko sedlo, eno pod steno in eno celo v steni :). Skratka snežne razmere so sijajne, da ne rečem fantastične :). Kljub temu sem se vseeno podal po smeri Levstek-Zupet navzgor, po Najlon kratki navzdol in po Desni grapi še enkrat navzgor ter sestopil po planinski poti. Vse smeri so lahke, skrotaste a zaradi spolzke, zdelo se je požlejene, skale sem tu pa tam zahteval pomoč cepinov :). 

V torek sva z Žiletom po šihtu odrinila proti Grossglocknerju vreme je kazalo na jasnino z nekaj vetra. Ponoci sva dostopila do udobne zimske sobe Studlhutte, kjer sva se razkomotila in v sredo zjutraj odrinila proti omenjeni smeri. Z rahlo ranjenim korakom sva prisopihala pod smer, ki je delovala suho a dokler nisi tam neveš kako je :). V smeri so bile super razmere, res dobri ledni raztežaji in tudi nekaj miksa. Tempo se v smeri ni povečal tako, da sva bila na vrhu v trdni temi.
Potem pa se je komaj začelo, sunki vetra, ki so naju premetavali in slaba vidljivost zaradi snega, ki ga je veter prenašal sta odločila da prenočiva v zimski sobi na Erzherzog Johann hutte in zjutraj nadaljujeva s sestopom.
Zjutraj vreme ni bilo nič bolje a je bila vidljivost dovolj dobra, da sva našla pot do Studlhutte. In od tu naprej v dolino. Kljub vsem zapletom, ki sva jih našla na sestopu sva oba bogatejša za eno res posebno izkušnjo.