Že marca, ko smo plezali Sneguljčico v vzhodni steni Ojstrice, je padla ideja, da se poleti s Pivarjem zaženeva še v severno steno te mogočne in strme gore. Tako sva v tednu pred 28. julijem (dan napada) pridobila nekaj koristnih informacij in pobud ter napoved lepega, stabilnega vremena. 

Tako sva se v petek po službi iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku in naprej v Logarsko dolino. Malo pred deseto zvečer pa sva prisopihala na Klemenčo jamo, kjer naju je sprejela pisana druščina in prijazen oskrbnik. Po dvojčku piv se odpraviva spat. A glej ga zlomka. Ob pol treh me prebudi glasno smrčanje. V bližini je smrčal mlajši poba (nalit), ki ga nikakor ni bilo za zbudit. Vse dokler mu nisem njegove odeje potegnil čez nos. Po parih poskusih se je vendarle toliko umiril, da sem lahko še malo zadremal.

Zjutraj pa akcija. Po zajtrku in kavici se odpraviva k najnižji točki severne stene Ojstrice.Tam se odločiva, da nekaj začetnih metrov splezava prosto. Tako sva prišla do treh votlin. Tam pa sva se, zaradi velike izpostavljenosti in prehoda po mokrih, zelo strmih travah, vendarle navezala. Potem potegneva še štajerca čez drobir in že sva pod strmo steno, kjer se je začela prava plezarija. Smer ponuja lepo plezanje po odlični skali. Je pa veliko plezanja levo-desno. Zato sva kar nekaj časa porabila za prepoznavo pravih prehodov in orientacijo nasploh, čeprav se od daleč s pomočjo skice lepo prepozna smer. Vendar v steni marsikateri detajl, ki se ga od daleč dobro vidi, ostane skrit očem. Vse do zadnje tretjine, se nama ni zdelo nič kaj težavnega, tu pa smer ponudi najprej eno malo težjo, precej izpostavljeno prečko v levo in kasneje še en manjši previs, seveda spet v prečki v levo. Zadnji raztežaj pa sem menda malo priredil, saj naj bi smer potekala po nekakšnem žlebu, mene pa je pred tem zapeljala ena zelo strma poč, ki se ji nisem mogel upreti. Oba sva bila zelo navdušena, tako nad zadnjo počjo, kot tudi nad celotno smerjo. Za smer sva porabila 7,5h. Priporočava!!!  Vaša tast in Birer