Jah, pot pod noge torej. Najprej sva sledili dobro označeni in shojeni stezi, ki pelje na vrh Lepe glave (Vetta Bella), nato pa na škrbini med tem vrhom in najino steno zavili desno v krušljivo grapo. Kmalu sva ugotovili, da bi morali desno v grapo odviti že prej, saj sva kasneje naleteli na dobro uhojeno stezo, označeno z možički, ki naju je nato pripeljala direktno pod steno Visoke police in še bolje- direktno do vstopa v Direttissimo. Vstop je nemogoče zgrešiti, saj ga raztežaj višje zaznamuje ogromno skalno uho. Ker sva zajtrkovali tako rekoč sredi noči, sva si najprej privoščili panoramsko malico in uživali v pogledih na okoliške vrhove, pri tem pa uživali v senci in upali, da bo nebo še dolgo ostalo modro. Nato se je bilo treba lotiti smeri, ki je že vabila z na pogled prav zares dolomitsko skalo. Najprej sva splezali skozi skalno uho in nadaljevali po lepih, črnih platkah, ki ponujajo šalce do komolcev in kompaktno skalo. Uglavnem, plezanje je res za vriskat dobro, skala pa je zares 'senzacionalna', kot jo je s svojim simpatičnim slogom označil Mihelič. V zadnjem pokončnem raztežaju sva našteli 14 skalnih ušes, česar še v Dolomitih nisva videli. Tako je bilo varovanje res čisto frikovsko, na vsake 2 metra. Ziher je pač ziher. Edina slaba lastnost te smeri je, da je kratka in da je uživaške plezarije kmalu konec. Na vrhu sva posedeli na ozkem grebenu in zrli v meglo. Mmm kakšni lepi razgledi! Ker megla ni bila preveč zanimiva, sva se dokaj hitro spravili k sestopu. Z vrha sva prečili desno po grebenu po stezici, ki je označena z rdečimi pikami in možički. Sprva sva prehitro zavili desno na pobočje in se znašli pri zadnjem štantu sosednje smeri. Vse skupaj se nama je zdelo sumljivo in vrnili sva se na greben, po katerem sva nato ob lažjem poplezavanju sestopili do večje škrbine, kjer se 'resnejši' del sestopa konča. Od tam sva občudovali serpentinato pot, ki se pne do bivaka Gorica in združno sva sklenili, da ga obiščeva pozimi s smučmi. Do koče Brunner sva nato sestopili po markirani stezi (oznaka 656), ki je mestoma tudi zavarovana, večinoma pa je v oporo staro dobro ruševje, ki nama ni prizaneslo s smolo in odpadajočimi iglicami (ki so se nato na napredvidljivih mestih pojavljale še 3 dni). Šele pri koči sva končno sneli čeladi in pospravili vso opremo. Kaja se je navduševala nad potočkom in me nasmejala s svojo izjavo: 'Kaj bi mi sploh brez vode?' Jah, nič kaj dosti, brez Belih vod pa najine lepe ture tudi ne bi bilo. Vode pa so se vsule tudi iz neba in to ravno ko sva sedli v avto. V glavnem, ta dan je bil poln voda:) Utrujeni a zadovoljni sva se predali še panoramski vožnji po starih cestah vse do Ljubljane, ker najina mašinca ni premogla vinjete (ali pa je ne premore njen lastnik?) in tako spoznali še cel kup slovenskih vasi. Vse je za nekaj dobro!