07 oktober 2019, 10: 05

Trad meka v Avstraliji Izpostavljeno

Napisal
Arapiles Arapiles

Modre besede in plava navodila prve dame trad (angl. traditional) plezanja, Hazel Findlay, se glasijo; »If you are interested in trad climbing, you have to go to Australia at some point of your life.«

Splet okoliščin in naključji je botroval k moji odločitvi, da sem mesec dni preživela pod spomladansko hladnimi pečinami mt. Arapiles v državi Viktorija v Avstraliji. V mesecu dni je izjemno trda, čudovita in stabilna oranžno-siva skala postala del mene, interes do plezanja na metulje, zatiče, RP-je in hex-e pa postajal večji in večji.

Mt. Arapiles (Aborigini ji pravijo Djurite) je okrog 140 m visoka skalna formacija, ki se dviga iz ravnic, nasadov oljne repice in obdelovalnih površin zahodne Viktorije. Razdalja slabe štiri ure vožnje iz Melbourna do njenih pečin, je, glede na Avstralske standarde, relativno kratka. (Kar tudi razloži dejstvo, da se število obiskovalcev iz »bližnjega« velemesta tekom vikenda rado potroji). Mt. Arapiles  v svoji dolžini 1 kilometra ponuja preko 3000 plezalnih smeri, za tako plezalce začetnike, ki se radi pomudijo v plezanju ocene 4 – 5b, kot tudi za tiste bolj vešče, ki zares začnejo uživati šele, ko se soočijo z smermi nad 7b (največ smeri pa je med obema ocenama). Gora v veliki večini ponuja eno raztežajno plezanje, nekaj pa je tudi čudovitih, zračnih in zadosti izpostavljenih večraztežajk. Zelo priporočljivo je, da repertoar plezalnih zmožnosti ne vključuje zgolj plezanja plat, možnost gibanja po razpokah, ozkih in širokih kaminih vseh oblik in vrst izpostavljenosti in previsih nedvomno doda k še bolj celostni in zadovoljujoči izkušnji.

V veliki večini je za dostop do smeri potrebno kar resno poplezavanje, do nekaj najbolj priljubljenih smeri pa pridemo po desetih minutah hoje neposredno iz bližnjega kampa (the Pines).

Relativno stabilnosti vremena (no, poletje je vroče), poceni nastanitev (cena za kamp znaša 2 AUD na noč) in nekaj iznajdljivosti s pripravo zelo osnovnih jedi na sto in en način, številnim plezalcem omogoča, da pod pečinami mt. Arapiles živijo in plezajo več mesecev. Nama je uspelo teden preživeti z 20 AUD na osebo (z enkrat tedenskim nakupom živil iz 30 km oddaljenega mesta Horsham in brezplačno prho v lokalni postojanki za voznike tovornjakov). Ljudi je tekom celega leta dovolj in tudi osamljeni plezalci brez težav najdejo navezo. Pripadnost skupnosti, pa je velika – temu predvsem doda skupna priprava obrokov, solidarnosti pri izmenjavi ostankov hrane in brezčasne plezalne zgodbe.

V navezi Stanonik-Mohar sva preplezala nekaj več kot 30 smeri, od nadvse priljubljenega Bard-a (12 (III)) pa do nekoliko težjih "Missing link", "Digge" itd (17 (VI-)). Naveze Mohar-co se uspešno premagale težje smeri vse do, po besedah mojega najljubšega soplezalca »the best climb of my life«, "Yesterday" (26 (IX-)), ki ga je v nekaj obiskih uspešno sprojektiral in zabeležil nekaj konkretnih padcev na mikro-zatiče.

Konec najine pustolovščine v svetu kengurujev, papig in ostalih ptic ter plazilcev sva zabeležila s spoznanjem, da definitivno prideva nazaj, če med najino odsotnostjo plezanja na trdi skali mt. Araplies ne omejijo (Podobno kot so to naredili na nekaj 100 km oddaljim nacionalnem parku Grampians). Upajmo, da ne bodo. :)

Nazadnje urejano na 30 oktober 2019, 13: 26
Prijavite se za komentiranje
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si