Pisal se je 28. december 2019, s Timom Pavškom in Niko Smole Čenčo smo se namenil sprobat kakšno grapco. Izbira se je začela večer prej v skupnem četu na Obrazni knjigi, kjer so padale ideje, dokler ni obveljala, da gremo za začetek nekaj enostavnega, sploh glede na relativno uboge snežne razmere, zaradi katerih je marsikatera skala verjetno na svežem zraku in ovira napredovanje nadebudnih gornikov. Izbrali smo Y v Begunjščici (III, 250m, 35°-50°).

Ob za naju s Timom tečno zgodnji uri (Nika pa cela razposajena) smo se dobili v okolici Ljubljane. Sledila je vožnja na Ljubelj z napol praznim tankom avtomobila, se vehementno odpeljali mimo vseh bencinskih pump, ker mamo mi to, v hrib pa je avto pospešeno odšteval kilometre, ki jih imamo še na voljo in na vrhu kazal nič kaj zavidljivo številko 4 (štiri).

Ob 6h smo v soju čelk zakorakali proti Zelenici, ki smo jo ugledali kakšno urco kasneje. Ravno se je jasnilo, na terasi smo se krepčali s prvim sendvičom in toplim čajem iz termosk in opazovali praktično kopna melišča proti Begunjščici. A čmo sploh? Pa smo rekli, dejmo probat.

Kjer melišče ni kopno, se pogrezne do pasu tudi ultra lahka kategorija Marko, Tim pa se je tem znanstvanim poskusom raje izognil po bolj trdnem terenu, le Nika je hodila kot Jezus po vodi. Po pomrznjenem melišču pa smo relativno hitro prispeli do vstopa v grapo, ki je bila presenetljivo dobro narejena, snega res ni dosti, kjer pa je, je delno spihan, delno pomrznjen, včasih pa malo pogaziš. Kakorkoli že, pikanje je bilo sploh v bolj pomrznjenih delih pravi užitek, Nika je poskakovala pred nama do grebena in večinoma je šlo kar po prstih. Na grebenu brezveterje, sprehodili smo se do Velikega vrha, pomalicali, posneli mandatorni skupinski selfie, potem pa po primerno zaliti in pomrznjeni Centralni grapi dol. 

Ponižno tudi javljamo, da so štruklji v Domu na Zelenici še vedno dobri.