Napoved prihoda polarnega vremena, nas je spet spravila v pogon. V plezališču smo Toni, Miha, Matej in jaz osebno na debeli četrtek namestili še dodatne jeklene vrvi in jih skupaj povezali v upanju, da se nam čim hitreje naredi led na njih. Dan kasneje je pritisnil mraz. Rezultati so se hitro pokazali. V nedeljo smo lahko že plezali in to po delu, kjer se nam prej ni naredilo niti malo ledu. V skupini smo objavili povabilo za plezanje in na pustni torek se je v plezališču zbralo 14 osebkov željnih plezanja po ledu. Preživeli smo lep večer, poln navdušenja. Za delovno ekipo pa večer, ki ti da novega zagona. Žal so mrzla obdobja precej kratka, zato bo potrebno vložiti še toliko več znanja, da se nam bo čim hitreje naredil led. Izziv za drugo leto.
Sreda je bila namenjena počitku od plezanja. Zato pa si je delovna ekipa v četrtek in petek vzela dopust in uresničila zastavljeni plan. V četrtek zjutraj smo se odpravili na Jezersko pogledat, kako so narejeni slapovi. Pot nas je vodila proti Vikijevi svečki. Vendar pa smo jo že v dolini ucvrli proti Ledincu. Od daleč je bil videt bolj suhcan in svečkast. Prav tak se nam je pokazal tudi na prvem štantu. Od detajla je teklo in na vrhu svečke je bilo polno gob, ki so nam zapirale možnost prehoda na višji nivo. Žal tega še nismo sposobni preplezat in smo se z abzajlom vrnili pod slap. Da si malo popestrimo dan smo se odločili, da se po grapi desno od slapu povzpnemo proti koči na Ledinah. V začetku odlične razmere, proti izhodu iz grape pa se je začelo delo. Vedno več nepredelanega snega, večja naklonina, pa vendar nam uspe priti na greben. Snega čez kolena. 100m višje pa se vdiralo že do riti. Bili smo že na višini koče, zato nismo obupali. Naredimo prečko do koče, izpod nadstreška naredimo par fotk in se odpravimo proti Žrelu. V njem odlične razmere in odpikamo navzdol. Teranova v zadnjem času neplezana (koliko časa še??), razmere v spodnjem delu niso videt slabe.
Čas nam je omogočal, da se odpravimo pogledat še Vikijevo svečo. Na hitro odplezamo do vznožja, kjer pa nas spet čaka en kup mokrote. Voda je tekla praktično po celi sveči, sredina pa praktično votla. Ker pa smo imeli v planu bivakiranje v snegu, si nismo smeli privoščiti takega tuša. Pa roko na srce, tud mal nas je pogum omejil. Zato smo po hitrem postopku naredili abalaka in se v treh abzajlih spustili pod vznožje slapu. Ker nam je čas malo zbežal in nas je v Radovljici že čakala moja Majči, smo se na hitro spustili čez ogromne količine naplazenega snega do avta.
Z enourno zamudo, izposojeno spalko in odlično postrežbo pri Vesni, se odpravimo novi avanturi nasproti. Maja, Toni in Miha še niso spali zunaj v snegu. Tudi sam samo enkrat. Zato je bilo pričakovanje še toliko večje. Skopali smo si luknje in poravnali podlago. Za silo smo si uredili ležišča, skuhali juho in ob pivu še nekaj časa debatirali. Zaradi utrujenosti pa smo se hitro spravili k počitku, ki pa to vsaj za 50% udeležencev ni bil. Sploh, če se sredi noči spraviš iz tople spalke, ker te narava kliče k olajšanju in se v samih nogavicah spraviš vsaj dva metra stran, da ni nepotrebnih dišav. Zjutraj pa na golo kožo v mrzle gojzarje. Dobitna kombinacija. Hahah Vsekakor pa dobrodošla šola in izkušnja za nadalno alpinistično udejstvovanje. Po jutranji kavici in skromnem zajtrku, pa nas je čakal še en lep dan.
Plezanje slapov v Tamarju. Toni in Miha sta bila na dostopu precej hitrejša od naju z Majo. Vendar ju je zaustavila podrta streha na objektu poleg koče v Tamarju. Nista in nista se mogla načudit, da nekdo lahko tako slabo naredi novo streho, da se ob prvem snegu podre. Pa verjetno ne za majhne gnarje!! Pod Centralcem smo že od daleč opazili trojico plezalcev. Za pripravo so si vzeli veliko časa, jim je pa vsaj plezanje šlo precej dobro. Za njimi se zapodi v slap Miha, s Tonijem v navezi, za Mihom pa še jaz. Ker je Maja do sedaj plezala le v Palenku, ki je po težavnosti precej lažji slap, sem štantal tik nad zaveso in na žalost direktno v vpadnici Mihovega plezanja. Tako sem si prislužil kos sladoleda direktno na nos. Odnesel z malo odrgnino. Toni je bil kaj hitro mimo mene. Tako je pod zaveso bila samo še moja soplezalka. Razen tega, da ji je v dolino odletel vijak iz sredine zavese, do vrha le-te ni imela večjih težav. Tam pa se ji je, ob počitku in stresanju rok, na hitro približal kos ledu. Zadel jo je točno v lice. Huda bolečina ji je vzela kar nekaj koncentracije in tudi nekaj poguma. Zato se po drugem štantu nisva odločila za spust po abzajlu, kot predhodni navezi, ampak sva se povzpela še čez zgornji, bolj snežni kot ledni, del in sestopila po pešpoti nazaj pod slap. Miha in Toni pa sta med tem splezala še slap za votlino in jo zaradi domačih obveznosti na hitro ucvrla proti domu. Nama pa se ni tako mudilo in sva si na poti iz Tamarja vzela čas tudi za čvek z ljudmi, ki so si omislili sprehod do Tamarja in se v smehu počasi vrnila na izhodišče.
