Pred leti, ob daljši zmrzali, sva s Slavcem zašla v naš graben pikat led. Takrat sem prvič opazil visoko, previsno skalno gmoto na sosedovi parceli. Lanska jesen (mokra in koronska) pa me je pripravila do tega, da sem si šel še enkrat pogledat to čudo. Vsa poraščena z mahom ni dajala prijetnega občutka. Pa vendar smo se 15.11.2020 zbrali Toni, Miha, Slavc (z opazovalkami) in moja malenkost. Opremljeni s cepini in derezami ter seveda varovani na topa smo začeli pucati mah (hahaha). Nekako nam je uspelo potulati to previsno steno. To nas je tako poneslo, da smo začeli sanjati, da bi le to poskusili odeti v led. Začele so padati ideje in zamisli, kako bi iz bližnjega potoka spravili vodo na vrh stene. S Tonijem in Mihom smo začeli priprave in 29.11. že imeli vodo na vrhu. Na srečo je začetek decembra postregel s temperaturami pod lediščem in na skali se je že naredilo nekaj ledenih sveč. Le te so nam dale ogromno motivacije za nadaljno delo in učenje. Žal je prišla otoplitev in ogromne količine dežja. Voda v grabnu je narasla in nam odnesla narejen jez iz skal in blata. Padla je odločitev, da naredimo betonski jez, ki ga voda ne bo odnesla. Pred betonažo sem šel še po dovoljenje k lastniku zemljišča. Tja malce s strahom, nazaj vesel in s spodbudnim sporočilom. Da se le ne bo komu kaj naredilo. Jože en velik hvala!

Začelo se je delo in napeljevanje novih cevi. Kako vodo razpršiti, da se bo čim hitreje spremenila v led?? To smo vseskozi tuhtali. Ko smo jo uspeli kolikor toliko razpršiti, pa nova težava. Te majhne luknjice nam je mašilo listje in vmes se je našel celo rak, ki je zašel na začetek cevi in ga je podtlak posesal noter. Žal mu ni bilo rešitve. Še en izziv, ki smo ga uspešno rešili.

V začetku januarja je naš vremenar Miha napovedal, da se bo precej ohladilo. Voda v grabnu je tudi nekoliko upadla, listje smo spucali oz ga je odneslo in vse je bilo pripravljeno. In res je 10.1. začelo zmrzovati tudi v našem plezališču. Led se je le počasi iz svečk spreminjal v sveče. Firbec me je vsak dan gnal, da sem se zvečer po šihtu odsankal po zasneženi poti do plezališča. In glej ga zlomka! V petek 15.1. smo prvič zabili cepine v naš led in splezali dve smeri. Bili smo srečni in veseli kot otroci. To smo proslavili z veliko količino piva. V soboto smo s plezanjem začeli že popoldne. Naskakovali smo vedno več različnih variant in modrovali, kako bi zadevo še bolj izdelali.

Nedelja je bila zame še posebej aktivna. Zjutraj sva s prijateljico Majo preplezala Palenk v Logarski dolini in pri -16°C skoraj zmrznila. No ja, vsaj štrik je. Popoldne pa smo s Tonijem in še nekaj znanci spet napadli naše plezališče. Led se je končno toliko odebelil in podaljšal, da se je dalo osvojiti tudi našo najdaljšo smer, na vrh skalne gmote. Cca 17m višine. Fantastični občutki, ko ti uspe nekaj, o čemer si pred dvema mesecema šele začel sanjati. S plezanjem smo nadaljevali tudi v ponedeljek in torek. Vsak dan je bilo več plezalcev. Zadnji dan pred odjugo so se nam pridružili tudi Komandos, Liza in Metek. In niso bili razočarani!

Bilo je sladko, žal pa kratko! Ta k…. odjuga je stopila skoraj ves led. Še dobro, da ne moremo rihtat vremena, ker bi bile temperature v Ljubljani vsaj 2 meseca pod lediščem. Včasih pa tudi poleti, hahaha…