V sredo na ferajnu sva z Mlako sklenila, da bi lahko odšla ponovno obiskat Kranjsko poč. Smer sva plezala že pred dobrimi tremi leti (objava) in priznam, da se moja roka v tem času ni dotaknila "slovenskega šodra". Smer je (še vedno) visoka 250 metrov, (še vedno) poteka v vzhodnem delu severne stene Nad šitom glave in je pogosto plezana. Je bolje nabita kot pred tremi leti, na posameznih prehodih in štantih je za varovanje (še vedno) moč najti tudi svedrovce.
Razmere v smeri:
Smer je bila v celoti kopna, manjkala je celo običajno prisotna zaplata na vstopu. V smeri sva bila sama. V celotni steni NŠG sta bili vključno z nama dve navezi. Glede na spomine izpred N let, se mi je zdela skala "stabilna". Še vedno relativno kompaktna na strmejših delih in razsuta v lažjih. Precej je bilo tudi naloženega kamenja. Zadnji kamin/zajeda tik pod vrhom je "zdrave" rumene barve, zato je smiselno skladno z novejšimi opisi smer plezati bolj po razu na levi. Smer sva preplezala v 6 raztežajih, ker sva šla (ponovno) ponekod v preveč dobesednem iskanju najlažjih prehodov občutno predaleč (glej modro črto v vrisu). Za zagotovitev udobnega parkiranja na Vršiču svetujem zelo zgodnje štarte.
Opis ture:
Mlaka je v sredo na ferajnu bolj v šali predlagal, da bi šla ponoviti najino epsko turo v Kranjski poči izpred treh let. Po rebalansu vikend načrtov in po kratki, a prijetni ekskurziji v Dolomite, sem izkoristil iniciativo. Ker gre za smel podvig, sva turo začela že v petek zvečer in postavila ABC v Gozd Martuljku. Relativno zgodnji štart in kratka vožnja na Vršič sta nam omogočala ugodno parkiranje in hiter prihod pod smer. V smeri sva bila tokrat sama, so se pa pod smerjo v smeri Hanzove poti in Slemenove špice zgrinjale horde neumornih planincev. Ker je šlo za reprizo, sva tudi tokrat v vodstvu plezala iste raztežaje in v teh raztežajih delala iste napake (glej vris smeri). Mlaka je v prvem raztežaju smelo sledil logičnim prehodom v levo in prišel do udobnega sidrišča, najverjetneje od smeri Svinjska gostija. V tej maniri in v iskanju najlažjih prehodov sem nadaljeval tudi jaz v drugem raztežaju. V tretjem je Mlaka ujel priključek s smerjo in preplezal najbolj plezalni del po poči oz. kaminu. Sledil je moj kratek raztežaj preko platk do skalne zapore. Od tam je Mlaka potegnil raztežaj do zadnjega plezalnega dela, notorične rumene izstopne zajede, za katero sem očitno že specialist. Tudi tokrat v previdni maniri opraviva še z zadnjim raztežajem in si vzameva zaslužen odmor na vrhu, kjer si čestitava za suvereno odvodene raztežaje. Sestop je minil v žvižgaški simfoniji sramežljivih svizcev in brez akrobatskih vložkov. Vršič je ob povratku sijal v vsej svoji prometni slavi.
Linki do opisa na portalu Slovenske stene: https://www.slovenskestene.si/smer/kranjska-poc/
