Letošnja zima je malo čudna. Ni ne zima ne pomlad ne nič. Snega ni veliko in zato je izbor možnosti za turno smuko kar zožan. S Timom sva se uštulila Klari in Janu, povabil sem še prijatelja Roka, Jan pa Mateja in klapa je bila zbrana. Kot pol Slovenije smo se namenili iz Tamarja nekam gor, na Kotovo sedlo ali Ozebnik. Že v Vodicah je bil smeh, ko smo srečali Robija, Borjo in Luka, ki so imeli isti cilj.

V Planici se je že nabiralo plehovje, mi pa smo namontirali dilce in po slabi urci smo bili pri Domu v Tamarju. Klara nas je povijugala skozi šumo in pričeli smo se vzpenjati v smeri Jalovca. Sneg je postajal trši, mestoma napihan, mestoma poledenel. Ko smo pričeli cikcakati, je postopoma utihnil tudi živahen čvek in vsak je borbal sam pri sebi do razcepa, kjer so se Klara, Jan in Matej podali na Ozebnik, Tim, Rok in jaz pa proti Kotovemu sedlu. 

Postanek na vrhu, sendvič in čaj iz nahrbtnika. Čeprav nas ni grelo sonce, je bil razgled na okolne vršace fenomenalen. 

Spust je bil lep, ljubitelji pow powa pa ne bodo prišli na račun. 

Pivo v Tamarju je hladno, ampak Rok je vedel za skrivno orožje, ki pogreje: čili medico. Po eni uri smo dočakali še nasmejane Ozebničane.

All in all, ena lepa tura članov AOŽ.