Se slišiva z Ančko. Ugotavljava, da vplezanost ni najboljša in kondicija šepa. Ampak razum nama pa dela (»Kaj pa, če bi šla v Rakovo špico ali Rogljico?«). V petek zvečer skoraj pritečeva do koče v Krnici, kjer nama ob toplem sprejemu oskrbnica pove, da se je v desnem ostenju Rakove špice (med očesoma) zgodil velik podor. In izbereva Desno zajedo (»Ne, Ana, kakšen Steber Rakove špice, jaz sem mislil Desno zajedo, za Steber sploh nimava skice.«).
Smer se že od daleč kar dobro vidi. Navezala sva se pred krušljivim III+. Prva dva raztežaja petice sta bolj strma, kot je videti od daleč, plezanje je napeto, lepo in izpostavljeno. Podobno je z zajedo IV+. Klinov ravno dovolj za orientacijo in dobro počutje v družbi metuljev. V drnastem raztežaju je z izjemo nekaj metrov skala tudi kar zadovoljiva. Od nabitega sidrišča (po Miheliču 'na koncu police'), nekaj metrov nad katerim mami klin z vponko, je treba še nekaj metrov levo in rahlo navzdol, potem pa čez previsek (tam sva pustila modrega polprofilca) gor in strmo proti levi. Pod detajlom sem zaradi trenja raje štantal. Ana ga je splezala kot za šalo. Zajeda, »ki jo preplezaš v imenitnem plezanju«, je lepa, a brez milosti, kot da bi hrepenela po vsaj enem plusu. Po dveh lažjih raztežajih, malo nad izpranim žlebom, se razveževa in poplezujeva po dvojkah do vrha. Najlažji prehodi se kar najdejo, skala je slabša, ampak v tej naklonini to ni prehuda težava. Dvesto višincev pa še nikoli ni bilo tako zelo visokih, zanje sva porabila dve uri.
Na vrhu stene večerja, seveda. Pred leti sem zaradi branja o zahtevnem sestopu Rakovo špico izključil iz svojih ciljev. Demenca je naredila svoje. In, evo, sestopava midva 'počas pa z andahtjo' in z 'a je men tega res treba' v Zadnji Dolek.
Vršni deli vrhov na drugi strani Vrat žarijo v zadnjih sončnih žarkih. Sestop v temi in mraku čez Kriško steno nama ne diši. Za prevoz in spanje naju uslišijo od obeh družinski člani. Mrak in noč sta lepa, posamezne kresničke še vztrajajo v ljubezenskih upih, luna hladno sveti, zrak se gosti, Vrat pa ni in ni. Sestopiva okoli pol enajstih. Sestra naju zategne do Krnice. Kozmično računovodstvo čez pet minut bilanco spravi v ravnotežje (»Primož, pri prvem ovinku sta še dva zaplezanca. Gresta v Martuljek. Sem rekla, da jih boš ti pobral.«). Ob izmenjavi vtisov smo, hvaležni, da smo, kmalu na parkirišču nad Martuljkom.
Nedelja: V Smokuču sva se naspala in najedla. In napila kave in starševske ljubezni. V kočo v Krnici sva skočila po zobni krtački in še nekaj drobnarij, spila en šnops in šla dremat na obalo Rabeljskega jezera. In ko so se mišice sprostile, ta huda utrujenost popustila in sva napolnila spet lačna želodca, sva na dolgo še enkrat premlela turo in vse okoli nje … in se strinjala, da nama je pasala kot sladoled v kornet.