Vesna je našla zanimivo smer, nakar sta naju še Klemen in Barbi opremila s koristnimi in spodbudnimi napotki. In tako sva se v soboto okoli osmih zjutraj začela vzpenjati po čudoviti stezi proti Kriški steni. Brez naglice. Saj dan je dolg, a ne!

Pod steno je še nekaj snega, krajna poč pa dovolj ozka, da jo z lahkoto prestopiš. V steno naju je po lepi poči (V+) zapeljala Vesna. Tam sva srečala prvi klin. Meni se je zdelo kar težko. Mogoče tudi zaradi hladu. Vročinski val namreč še ni prodrl v te konce, zmeren zahodnik pa je lepo pobiral mrzel zrak s snežišča in ga metal v naju. Previs v drugem raztežaju se mi je zdel najtežji del smeri (VI). Tudi zato, ker klin ni šel do konca v poko in ker jebica ni sedla tako, kot bi si želel. Višina je v spodrezanem previsu prednost. Jaz sem s teleskopskim podaljšanjem roke komaj dosegel dober grif, po zvoku mičkeno sumljiv. Ampak druge ni. Potem pa dva giba in si čez. Do zajede ni več večjih težav, z izjemo manjšega previsa v četrtem raztežaju, kjer je bil ključni grif malo masten. Tam sva srečala še en do polovice zabit klin. V spodnjih raztežajih sva se kar namučila in zamudila s štanti, sploh jaz (mogoče še ni pravega občutka za dobre poke, mogoče jih pa enostavno ni bilo). Ampak saj dan je dolg, a ne.

Druga polovica smeri poteka po zajedi s čvrsto skalo in je res čudovita. Plezaš jo delno po sami zajedi, delno po ploščah takoj desno od nje. Te monolitne plošče imajo majhne, a dobre in ravno prav narazen posejane oprimke. Raztežaj z drugo šestico je pravzaprav konstantna petica s kratkim detajlom, kjer je treba malo bolj napeti mišice in nasloniti bok k steni, da prideš do naslednjega dobrega oprimka. V celem zgornjem delu se da varovanje odlično urejati z metulji. Tudi poke za kline so boljše. Zadnja petica ima za odtenek slabšo skalo. Ampak za naše hribe še vedno odlično.

V smeri sva naletela na tri kline. Štiri sva midva pustila na sidriščih. Ker niso šli ven.

Iz stene izstopiš na markirano pot. Tam sva trčila v oblak, v naju pa se je z vso silo zakajal skoraj orkanski veter. Zato sva hitro pospravila robo in se odpravila v dolino. Vmes so se oblaki sem in tja toliko razkadili, da sva lahko uživala v razgledih na okoliške stene in vršace. Čez steno sva sestopala kar previdno, naprej pa skoraj tekla. Čeprav je dan dolg, a ne.

Pa še to … Prvič sem plezal tako malo opremljeno smer te dolžine in težavnosti. Tako da je bil to tudi zame ognjeni krst. Aja … in vse fotke so od Vesne. Moj telefon je počival v avtu. Lajt end kvazi fast pa to. Nima veze s pozabljivostjo.