Letošnji uvod v skalno sezono je nekoliko skormnejši kot pretekle sezone, kar je pa bilo splezano, je bilo pa zares dobro izbrano.

Resnikova smer v Križevniku (350m, VI/V)

15. in 16. junija sem se udeležil tabora KA v Robanovem kotu, kjer smo skupaj za Jako (AO Cerkno) in Janom (Akademski AO) splezali največjo klasiko v steni Križevnika - Resnikova. Kljub temu da gre za klasiko je smer dosti bolj zahtevna kot se mogoče zdi na prvi pogled. Že pri samem dostopu je potrebno biti zelo pazljiv da kje ne zatavaš, saj le redko kdo zatava plezat v te konce. Sama smer pa je napeta ter konstantna in ni veliko lahkih raztežajev. Je pa dobro opremljena s klini, predvsem v težjih raztežajih. Za sestop smo se odločili, da se nebomo mučili z iskanjem sestopne reševalne poti in smo tako poabzajlali po smeri in ob smeri (ni šlo čisto gladko). Skratka super smer, za katero je priporočljivo biti suveren v plezanju šestic in biti kondicijsko dovolj pripravljen, kljub skromnih 350m.

Spominska smer Mihe Laha v Vežici (210m, VII/VI, V)

Naslednji vikend sem imel v glavi samo to, da potrebujem več smeri, da se še ne čutim dovolj vplezanega za resno plezarijo v visokih stenah. Kljub še nekoliko zatečenem gležnju, katerega sem pridelal na umiku izpod Krofičke, sem kontaktiral Mihaela (AO Kozjak), če bi šel kaj splezat. Hitro se dogovoriva za 22.6. v Vežico, kjer še nisem plezal, tako, da sem izbiro prepustil Mihaelu. Po predlogu Lahove sem bil nekoliko skeptičen a vseeno zelo motiviran in pripravljen na smer. Dostop iz Kamniške bistrice je kar strm ampak sva bila relativno hitro pod smerjo, kjer sva že ugotavljala kako bi opravila s prvim raztežajem, ki je bil obenem tudi detajl. Izkazal se je za zelo intenzivnega z dvema meni izredno težkima detajloma. Skala je čisti monolit s poko po sredini, katera pa pri reševnaju detajlov ni prišla toliko prav kot bi si želela. Tudi kot drugi je nisem uspel splezati prosto, tako da se vrnem po prosto ponovitev bolj natreniran. Nadaljevanje smeri je bilo neverjetno lepo. Kompaktna skala, strmo plezanje, dosti klinov v smeri, kjer jih ni bilo pa odlične poke za metulje. Prav zanimivo mi je, da nisem našel več informacij o tej smeri, saj je zares lepa in vredna obiska, detajl pa verjamem, da bi bil marsikomu v izziv, tako da priporočam.

Parižanka v Debeli peči (300m, VI+, IV-VI)

Za ta vikend pa sem se že vnaprej odločil, da želim splezati famozno Parižanko, najbolj plezano šestico v Julijskih alpah. Za soplezalca sem se dogovoril z Žigo Ž. (AO Kamnik). Meni je bolj ugajala nedelja, vendar pa Žiga ni imel časa in sva se tako pogodila za ponedeljek 1.7. Ker vreme ni bilo najbolj obetavno sva določila bolj zgodno uro (3:00 iz Mengša). Na dostopu je bila še tema in pot od kovinarske poti je zaradi vetroloma neprepoznavna, tako da sva se na dostopu kar precej lovila in šele nekje pod steno ulovila pravo pot, prej pa sva se prebijala skozi nizko rastje in poplezavala po strmih skalnatih odsekih v gozdu. Vstop sva malo iskala in ga tudi našla in hitro nadaljevala s smerjo. Smer je res lepa, sledi lepim prehodom, kot je opisano v vodničku. Na vrhu smeri sva bila hitro, nato pa sva se zaradi slabšanja vremena hitro odločila za abzajl, kjer sem se na enem spustu optimistično podal proti sidrišču, za keterega bi potreboval še vsaj 10m vrvi. Tako sem obtičal nekje sredi raztežaja pripet na metulja ter klinom za backup in čakajoč, da Žiga naredi še vmesno sidrišče in se spusti mimo mene ter jaz za njim. Ko sva odabzajlala do konca se je še ulilo do konca. Tako sva sestopila ob močnem deževju, vsaj vroče nama ni bilo.

To je to, sedaj se čutim že bolj vplezanega in pripravljen na nove izzive in začrtane cilje.