Prejšnji ponedeljek sva z Matejčkom izbrala za plezanje smeri Bučar - Kristan v Malem Oltarju in nadaljevanje po grebenu na Veliki Oltar, Visoki Rokav in Škrlatico. V nedeljo sva tako prespala na Gorenjskem, zjutraj zarana, ko je dan še spal, pa sva že sopihala proti bivaku za Akom. Dan naju je ujel na začetku poti proti Trem macesnom in steno sva imela na dlani. Dostop do smeri brani veliko snežišče, zato so bile dereze in cepin kar dobrodošli. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva v treh urah in pol dosegla votlino na vstopu in se počasi napravila. Že prvi metri smeri postrežejo z odlično skalo, ki navdušuje vse do vrha. Začela sva nenavezana in s pomočjo res dober skale sva vrv razvila šele na spustu z Malega Oltarja, dobro uro kasneje. Tudi vzpon na vmesni špic in Veliki Oltar je minil v dobri skali in lahkem poplezavanju. Do tu sva z Malega Oltarja potrebovala slabi 2 uri. Vreme je bilo dobro in kljub občasnim sunkom vetra, je bilo plezanje prijetno, zato sva se odločila za nadaljevanje proti Visokemu Rokavu. Z iskanjem prehodov in pohajkovanjem do vrha sva potrebovala še eno uro in pol. Tam sva malo posedela in se pripravila na zadnji del grebena, ki je tudi na pogled obetal nekaj več težav, saj se tukaj skala zares spremeni v tisto tipično martuljško rdečo kamenino :). Najprej sva previdno iskala prehode pod Financarji ter naprej pod grebenom vse do mesta, kjer sva zavila na prvi stolp. Z njega sva se spustila po vrvi in naprej iskaje prehodov čez drugi in vse do tretjega stolpa, kjer je bilo konec slabe skale in sva prešla na pobočja Škrlatice. Vmes sva splezala še en nemarno neroden kamin, ki naju je pripeljal do sidrišča za spust, s katerega sva se spustila po istem kaminu nazaj do njegovega vznožja. Ni bil pravi kamin :). Ja, tudi naravni prehod te včasih pripelje v slepo ulico :). To je bila tudi edina orientacijska zagata oz. primer, ko sva zašla z idealne poti. Poplezavanje proti vrhu Škrlatice je spet lahkotno, v dobri skali in človek se kar spočije. Tik pod vrhom pa naju polica pelje daleč v levo, skoraj do križa na vrhu, ki sva ga dosegla po slabih 5 urah. Ta del je bil psihično najbolj naporen in časovno tudi najbolj zamuden. Res je bilo veliko grušča in slabe skale, vmes sva morala prečiti še nekaj strmih snežišč v grapah, kjer je cepin zopet priskočil na pomoč :). Sestop v Vrata je bil pravi balzam in po 15 urah in pol sva si privoščila mrzlo kokakolco na terasi Aljaževega doma. Ravno sva se dobro vsedla, ko je prišla tudi taksistka Franja, ki naju je zapeljala v Gozd Martuljek.
Kaj reči? Smer je zelo lepa, z odlično skalo in logičnimi prehodi. Nadaljevanje po grebenu pa je tudi svojevrstna dogodivščina in za prvo turo v sezoni niti ni tako slaba :).
V soboto smo Franja, Matejček in Lom splezali J steber Hochalmspitza, ki smo ga neuspešno tipali že vikend poprej. V petek smo se pozno popoldne odpeljali proti Avstriji in na izhodišče prispeli okrog devete zvečer, kjer smo prespali ob avtu. Zjutraj zarana smo začeli dostop, ki nas je vodil mimo koče in naprej čez ledeniški grušč in ledenik proti stebru. Dostopali smo okrog 4 ure, seveda je bil tempo naštiman na pašni korak ostarelega gamsa. Na vstopu nas pozdravi sonce in plezanje je bilo pravi užitek. Trden granit, lepi prehodi, strma, na trenutke izpostavljena plezarija in številne možnosti varovanja, ki si ga praktično v celoti urejaš sam. Nekaj klinov je le v enem raztežaju čez plošče, sicer pa si sam svoj mojster :). Smer nas je pripeljala naravnost na vrh, kjer je bilo že precej planincev, ki so prišli po eni izmed dveh zavarovanih poti. Na vrhu smo malce posedeli, nato pa so nas meglice pregnale in tudi sami smo se podali po lažji ferati nazaj proti izhodišču. Seveda brez prometnega zamaška na koncu ferate ni šlo, a smo tudi to uspešno prebrodili in po 13 urah pri avtu sezuvali gojzarje. Super tura, super smer, nekoliko daljši dostop se vsekakor povrne s čudovito smerjo.
S Franjo sva enkrat konec julija izkoristila solidno vremensko okno in odrinila proti Studlgratu. Okno sicer ni hotelo plesati po najinih notah, saj naju je po začetnem soncu naprala sodra par deset minut pred kočo. K sreči sva kasneje dočakala še nekaj sonca in sva lahko posušila večino stvari in tako suha začela naslednji dan. Zjutraj sva kočo zapustila okrog 4. ure zjutraj, saj naj bi se nebo zgodaj popoldne spet odprlo in nama je bolj dišalo gledanje bliskanja iz varnega zavetja koče, kot pa z grebena. Na vstopu sva ravno srečala navezo treh, ki je obračala zaradi slabih razmer. To nama je sicer dalo misliti, ampak sva vseeno zakorakala v smer, obrneva lahko še vedno. Začetni metri so bili nerodni, višje pa se je stanje izboljšalo in tudi sveža mešanica snega in sodre ni povzročala velikih preglavic. Nekje na sredini naju je dohitel lokalni gvido s klientom in hitro sta nama ušla iz vidnega polja. V najinem tempu sva nato nadaljevala po grebenu proti vrhu. Vmes nama je družbo delala megla, pa je šla naprej. Na obisk je prišel tudi veter in ker smo bili dobra družba, so se pridružile še neke snežinke ampak do vha so vsi šli na neko novo žurko, tako da sva na vrh stopila sama. Na normalki je bilo pa nekoliko več življa in to naju je skrbelo, saj sva želela čim prej sestopiti do koče. Najprej sva sledila in iskala vsako priložnost za prehitevanje in se nekako le prebila naprej in proti koči, kjer sva pa zopet bežala pred nevihto, ki njau je ujela kakih 10 minut prej. Bliskanje in grmenje nama je dalo dodatno spodbudo in varno sva pribrcala do koče, kjer sva prevedrila naliv. Ko se je umiril sva nadaljevala proti Studlhutte, kjer sva še enkrat vedrila in nato v zadnji etapi uspela priti suha do avta. Tura je bila kljub nekaj vremenskim nevšečnostim odlična in odlično sva izkoristila priložnost, ki jo je vreme ponudilo. Fajn je bilo :).
Vikend pred praznikom smo Franja, Lom, Pivar in jaz preživeli v Avstriji, malo nad Špitalom. Tam smo si ogledali dve smeri, ki potekata po razu, zmernih težavnosti in v dobri skali. Tako smo v nedeljo popoldne zadegali nahrbnike na rame in se podali na dolgo pot proti koči, ki ponosno stoji pod viskogorskim jezom. Do tja je dobre tri ure hoda s pašnim korakom ostarelega gamsa. V kočo smo pridrsali še ravno prav, da smo se okrepčali s pivami in večerjo. Potem smo pa počasi popadali v postelje in bolj ali manj trdno spali do jutra, ko smo zopet zarinili v breg in dostopili pod našo prvo smer. Začetek je strm in plazenje po prvem raztežaju je bilo nekoliko negotovo ampak ko se je mašina ogrela, je pa tudi pleža stekla. Iz raztežaja v raztežaj smo bolj uživali in kmalu smo bili na vrhu smeri in našega malega brega. Poiskali smo še sestop in se namenili pod drugo smer, k starejšemu bratu pravkar preplezanega brega. Sestop po kamnih ni bil prijeten, je bilo pa kasneje veliko bolje, ko smo drsali po snegu. Uživancija! Druga smer je krajša, strmejša in enako lepa, pripelje pa te na ferato po kateri udobno sestopiš. Magari je strma precej, tako da je treba kar držat zajlo :). Skratka, super tura, z nekaj hoje, plezanja in uživanja v dobri skali ter lepem vremenu. Fajn smo se imeli.
Na volilno nedeljo sva s Franjo, še preden sva šla obkrožit vsak svojega junaka, skočila v brege. Za odprtje sezone sva izbrala Jesih-Potočnik v Debeli peči. Super smer, odlična skala, glih prav dolga, s kratkim dostopom in daljšim sestopom :). Upajmo, da ne bo pustil posledic :). Tudi tokrat smer ni razočarala, kamin niti ni bil tako fajhten, grifi pa še vedno stojijo na svojih mestih. In to trdno! :) Vreme je sodelovalo, proti vhu se je malo pooblačilo, da ni sonce tako fejst nažigalo. Hvala in slava jim. Oblakom namreč. Na dostopu in v smeri se najde še kaka kepica snega, na sestopu takisto :) Fino sva se imela, tudi zato, ker sva bila edina primerka plezajočega občestva v steni :) Pejte plezat, stene čakajo!
»Si razmišljal, kako bova prišla dol?« me sprašuje Dalenjc, ko na vrvi nekaj metrov pod mano hlasta za zrakom. »Ne,« mu odvrnem, hladno, popolnoma osredotočen na plezanje, ki naju še čaka. Na varovališču se zavaruje v sidrišče in nadiha. Visoko sva že nad ABC-jem. V deviški zahodni steni Kyajo Rija. Šesttisočaka v dolini Khumbu, nepalska Himalaja. Kljub soncu je mrzel dan, ki bo z umiranjem svetlobe postal še veliko hladnejši. Napoved pravi, da bo okoli -27°C. Kar hladno.
To je bil moj drugi poskus v steni. Tudi prvi, 9 let nazaj, se je klavrno končal, ko naju je s Tedijem sredi odprave zaradi bolezni zapustil Urbaniemi. No, s Tedijem sva potem vseeno poskusila in po moji zlomljeni derezi dokončno pokopala upe na vzpon, se po vrvi spustila nazaj pod steno in sklonjenih glav zapustila Nepal.
Z Dalenjcem 5. oktobra preko Istanbula odletiva v Katmandu, kamor prispeva dan kasneje. Še isti dan urediva vse formalnosti, dokupiva manjkajočo opremo in se naslednji dan z jutranjim letom premakneva v Luklo ter začneva pohod proti vasici Maralung, najinemu izhodišču na višini 4200 m. Med dostopnim maršem se prilagajava na višino in po šestih dneh končno ugledava najin cilj. Razočaranje. V steni je namreč zelo malo snega in bolj kot ne, jo zaznamujejo obširni skalni skoki, ki zgledajo težko preplezljivi.
Dnevi po prihodu v Maralung tečejo hitro in po načrtu. Postavljanje ABC na višini 5050 m, nošnja hrane in opreme v mali šotorček, ki bo najin dom pred naskokom na hrib. Čas izkoristiva tudi za aklimatizacijo, počivanje, gledanje fotografij in iskanje možnih prehodov. 19. oktobra se ob ugodni vremenski napovedi po kosilu odpraviva v ABC s ciljem, da ponoči vstopiva v steno. Pozno popoldne pripraviva opremo, pojeva zgodnjo večerjo in okoli petih popoldne se zavlečeva v šotor. Gosta megla in oblaki naju prežemajo s skepso o najinih možnostih. Nemirna noč brez spanca in budilka ob treh zjutraj je skoraj odrešitev. Tudi Dalenjc ni spal, ampak zaradi želodčnih težav. Ne čuti se dovolj močnega za težko plezanje, zato opustiva misel na plezanje, še preden se je dobro začelo. Zjutraj grem vseeno do vstopa v smer malo pobliže pogledat razmere. Kljub težavnemu dostopu čez ledeniško moreno sem zadovoljen. Odkril sem prehod čez skalno stopnjo v zgornjem delu stene in tako je še zadnja neznanka razrešena. Sestopiva v Maralung. Optimistična, da nama bo v drugo uspelo.
Čez nekaj dni ponovno bedim v malem šotorčku ABC-ja. Spanca ni, preveč misli šviga po glavi. Vznemirjenje pred vzponom. Končno bova počela, za kar sva trdo trenirala in se pripravljala skoraj eno leto. Ura je tri, zlezem iz šotora, mrzlo je, pojeva hiter zajtrk in odrineva. Ob svitu sva pod seraki, a tudi tokrat nimava sreče. Dalenjc ima spet težave z želodcem. V upanju na izboljšanje izbruha zajtrk, a stanje ni nič boljše. Študirava, kaj bi, ampak itak nama je jasno, da je treba dol. Pustiva opremo pod previsom in sestopiva. Razočarana.
V dolini iščeva razloge za težave in zaključiva, da je težava v hrani. Preideva na domačo suho salamo in kruh. Hvala Ašram. V nebesih ti bo vse poplačano. To bo zajtrk pred odhodom v steno. Vreme je še vedno nestabilno, saj dolino vsako popoldne zajamejo meglice in oblaki. In tudi temperature so začele padati, veter pa vse skupaj še dodatno zabeli. Kljub temu sva trdno odločena, da poskusiva še enkrat, tokrat zadnjič, saj nama čas polzi skozi roke.
27. oktobra se popoldne premakneva v ABC in se tokrat odločiva za nekoliko zgodnejši štart. Itak ne bova spala, tako da od šotora kreneva okrog dveh zjutraj. V trdi temi se kobaliva čez premikajoče se bloke ledeniške morene. Naporno je ampak vsaj zebe naju ne. Ob svitu sva pri opremi, počutje dobro. Greva naprej. Še nekaj malega navzgor čez grušč in končno prideva do vrha serakov, natakneva dereze in stopiva na led. Vijugava med ledeniškimi razpokami, nov dan se rodi, ko zaplezava v začetno ledno-snežno pobočje. Cepini dobro prijemljejo in če ne bi bil zrak tako redek, bi hitro napredovala. Okrog sedmih zjutraj sva na vstopu v smer. Žal bo treba začeti po skali, ledu ni več. Skala pa ni preveč kompaktna. Še več, odurno krušljiva je. Ampak tu čez si bo treba izboriti prehod. Naveževa se in zaplezam. Pod nogami se mi rušijo skalni bloki in padajo v krajno zev. Možnosti za varovanje ni. Počasi se pomikam višje, trd od strahu, da se lahko kadarkoli podrejo stopi pod nogami. Končno namestim eno rahitično malo jebico in nekaj metrov višje še dobrega metulja. Zadiham in nadaljujem. Skala se izboljša in plezanje postane prijetno. Če odmislim premrle prste na rokah, ki jih več ne čutim. Vrv se izteče, naredim sidrišče in Dalenjc pride za mano. Nadaljuje navzgor in preči v desno preko gladkih plošč do žlebu, kjer naju čakata dober sneg in led. Plezanje steče in relativno hitro napredujeva. Skala je še vedno slaba, a k sreči lahko nameščava varovanje v led. Do sredine dneva plezava vedno višje, ko se pojavijo prve meglice, ki jih spremlja vedno močnejši veter.
»Si razmišljal, kako bova prišla dol?« me sprašuje Dalenjc, ko na vrvi nekaj metrov pod mano hlasta za zrakom. »Ne,« mu odvrnem, hladno, popolnoma osredotočen na plezanje, ki naju še čaka. Na sidrišču se gledava in študirava, kaj nama je storiti. Plezanje bo v nadaljevanju samo še težje, z višino bo dihanje še težje, razmere v steni so vprašljive. Tudi megla ne pomaga pri ohranjanju pozitivnega vzdušja. Nizka temperatura še manj. Nekaj časa samo tiho ždiva, veva, da je konec, a nihče ne upa tega povedati na glas. Celo leto priprav, švicanja, matranja, razmišljanja, zbiranja denarja in opreme je bilo zaman. Ponovni poraz. S plezalnega pasu snamem ledni vijak in ga zavijem v led. Izdelam abalaka, pripraviva vrvi in se brez besed spustim v globino. Vse sile usmeriva v varno vrnitev iz stene. Ure tečejo, vreme se kvari, temperatura pada. Vrvi zmrzujejo. Oprema zmrzuje. Utrujenost se povečuje. Megla preprečuje, da bi videla več kot slabih pet metrov naprej. Kam sploh morava iti? Obkroža naju belina. Vse je enako.
Po ne vem koliko spustih stojiva na ravnih tleh ledenika in zvijava zmrznjene vrvi. Noč prihaja. Še daleč sva od varnega zavetja najinega malega domovanja. Blodiva po ledeniku, med ledeniškimi razpokami in balvani, ki letijo iz južne stene Lungaretseja, vrha levo od najinega cilja. Srečno naključje naju pripelje do začetka ledeniške morene, po kateri sestopava še dolgo v megleno noč, preden skoraj zgrešiva šotor. Uničena se sedeva, odloživa nahrbtnika. Dalenjc zakuha juho, jaz se trudim z nekimi oreščki in se zavlečem v šotor. Sporočiva, da sva OK in zaspiva. Zjutraj pospraviva ABC in se kot pretepena psa odpraviva v dolino. Konec odprave. Konec sanj.
V naslednjih dneh se sprijazniva s porazom. Sneženje, ki je začelo popoldne po prihodu v Marulung, in je vztrajalo dva popoldneva in dve noči, je vsekakor pomagalo. V takih razmerah bi nama bilo v steni težko. Zelo težko. Verjetno sedaj ne bi pisal teh vrstic. Po počitku sva spakirala in odhlačala v dolino. Nazaj v civilizacijo. Nazaj v življenje. Katmandu se v tem mesecu ni popolnoma nič spremenil. Še vedno kaos. Še vedno trobljenje avtomobilov in motorjev. Pretekli tedni počasi bledijo in 6. novembra odletiva iz Nepala in se naslednji dan na Brniku objemava z domačimi. Vesela, da jih spet vidiva. Oni srečni, da sva spet na varnem. V teh trenutkih je postal poraz tako nepomemben in minoren, da se je razočaranje prelevilo v pomirjenost. Jebeš steno, življenje šteje.
Zadnji vikend pred odpravo je ponudil lepo vreme in tako sva soboto preživela v Kalu, nedeljo pa v Kamniških planinah. Za jesen odlična tura je Virens in Južni raz Skute. Tako sva ne preveč zgodaj, s pašnim korakom ostarelega gamsa, zastavila pod Kogel. Jutro je bilo toplo in sončno, hoja prijetna in hitro sva se znašla pod steno, kjer pa je bilo že nekaj somišljenikov. K sreči so naju obdajali boljši plezalci, ki so se v širokem loku ognili lahkega Virensa :). Plezanje v topli skali je šlo tekoče, proti vrhu so se sicer prikradle prve meglice, a to ni zmotilo prešernega vzdušja. Na robu stene zvijeva vrv in se podava v meglo pod vstop v Južni raz. Gosta megla naju med malico na vstopu v smer malo preseneti, a sva odločena, da nadaljujeva. Obrneva lahko še vedno. In kmalu je postalo jasno, da sva se pravilno odločila. Vreme je bilo iz metra v meter lepše, topleje, skladno z lepoto smeri in kakovostjo skale. Visoko v razu, sonce in modro nebo nad nama, megla globoko pod nama, to je življenje! Na vrhu Skute sva pozno popoldne, toplo sonce naju greje in sendvič ni še nikoli tako teknil. Družbo nama delajo kavke, ki se verjetno čudijo širokim nasmehom na najinih obrazih. Ko bi le vedele... :). Do bivaka sva sestopila ravno v trenutku, ko je dan ugasnil in legel k počitku, tako da sva s čelko na glavi žvižgajoče zakorakala v temno noč - smer dolina. Pogrešal bom domače brege, a tudi Nepal ne bo razočaral :).
Pretekli vikend se je odvilo še zadnje dejanje alpinistične šole in sicer se je mladež gnalo na ledenik pod Grossglocknerjem, da bi se jim ledeniško tehniko pobliže pokazalo. Vreme je obetalo, kar je pač obetalo in tako smo v soboto zjutraj zakorakali proti pobeljenim vršacem. Vsak v svojem tempu in mislih smo pririnili do snežnih zaplat v bližini koče in postavili naše platnene strehe. Sledil je še dostop do ledenika in demonstriranje tehnike, vadba, mučenje, škripcanje, aretiranje, spuščanje, dviganje, švicanje, vijačenje, praskanje, padanje in vse ostalo, kar spada zraven ledeniške tehnike. Pozno popoldne in večer sta minila v kuhanju, jedači in kobacanju v šotore. Noč je minila brez posebnosti, jutro nas je pozdravilo s pobeljeno pokrajino in meglicami. Bratstvo in enotnost sta razpadla, del ekipe se je podal proti koči na 3500 m, še manjši del se je podal vse do vrha Velikega kleka, medtem ko je druga polovica ostala v bazi, štirje pa smo se povzpeli po grebenu na Fanatkogel. Presentljivo lepa tura, dobra plezarija in za malinovce odličen uvod v praskanje po skali. Še enkrat se je pokazalo, da je v bregih fajn :)