Kaj se dogaja

V petek sva z Urošem iz AO Kamnik opravila še zadnjo formalnost izpita za alpinista. Odpravila sva se v S steno Velike Mojstrovke, kjer sva si izbrala steber. Smer je lepa, krasi jo dobra skala, orientacijsko precej lahka. Še posebej so fantastične plošče, ki te pripeljejo pod zajedo v zgornjem delu smeri. Vreme je bilo idealno, sva si pa za plezanje vzela nekoliko več časa in temeljito preverila znanje bodočega alpinista :). Skratka, super dan v hribih, za povrh pa še super smer :).        

Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu. Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A v Vršičih (III+/II-III, 100 m) in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m). Daljši opis (ali kako gre zgodba) je/bo objavljen med reportažami.

V nedeljo sva se s Kruhom zapodila v Šinkovo smer v Frdamanih policah. Štart je bil ubitačn, ker sva bila deset do 4ih zjutraj že na poti. Oba sva se strinjala, da se ob taki uri v nedeljo večkrat vračava domov, kot pa peljeva plezat. ;) Iz parkirišča v Martuljku sva nato ob 5ih v pašnem koraku ostarelega gamsa (ki je bil zgleda glih na steroidih) pičil proti bivaku pod Špikom in ob pol 8ih stopila v smer. Na začetku sva še veselo preizkušala luske, poličke in ostale šalcaste grife, s čimer pa sva po dveh cugih že prenehala, ker tako ni skoraj nič držalo. Z višino se je kvaliteta skale na najno srečo še poslabšala (sarkazem detektor off), so pa zato sočne kletvice iz najnih ust postajale…

Še kratko poročilce iz Babjih nedrij. Torej, ker je ta poletje res bedn, in ker me je Zala kr neki šuntala zadnje čase, da bi tole Novo centralno v Babi pa res mogla it, sem potem res kar rezervirala Robija za prvo lepo vreme. In to je naneslo na nedeljo. Mudilo se nama ni kej zelo, ker nobenemu ni dišalo zgodnje vstajanje, še manj pa zmzovanje v hladilniku zahodne sence. No, mene je še vseeno nohtalo vsaj pol smeri, čeprav sva vstopila šele tam okrog desete ure.Nadaljevala sva kar v spodobnem tempu, sploh potem, ko sva si izposlovala prehitevanje dveh kamniških navez pred nama. Ck ck, pa sva bla gor! Ja, res! Sestopila sva po tisti čedni feratki na Ledine in potem nazaj do avta. Drugače pa…

Kot se spodobi, je potrebno vsak podaljšan vikend zagrabiti z vsemi štirimi in ga dobro izkoristiti. Tako smo ga tudi jaz, kolega Luka ter njegova punca Špela in jo pihnili v deželo Winnetuu-ja, v Paklenico. Z Luko sva v petek in soboto preplezala smeri Catch the rainbow in Danaja v Anića kuku ter smer Flex & Rex (Kuk od Skradelina). Nadaljnje bolj aktivno poplezavanje po Pakli je onemogočil Lukov poškodovan prst na nogi in moj lenoritis, ki me je vzpodbudil k dejanski izpolnitvi Zmelkowe filozofije "Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži, visenje v mreži med dvemi drevesi…", le da v mojem primeru zamenja čivavo zlati prinašalec. Nedeljsko dopoldne smo…

Ker smo spet dočakali lep vikend (in če ne bomo deležni indijanskega poletja, je treba vsak vikend res izkoristit), smo se v soboto zarana podali na Vršič. Primož je predlagal Stoletje v Nšg, midve pa nisva imeli kaj dodati. Tako smo najprej suvereno preplezali začetne kamine trojka in se spraševali, kako težko bo zgoraj, ko se pa že 'tuki čez komi zbašem'. No v nadaljevanju je smer postregla z zelo platasto plato VI-, kjer so se noge kar namučile. Sledila je prečka, ki je po najinem mnenju najlepši del smeri. Za konec pa še debate na štantu in šodrasto izplezavanje. Super! Res lepo, skala kompaktna, z izjemo plate po naše kar malo precenjena.                   Ker je…

Včeraj sva z Dalenjcem splezala novo smer v JZ steni Lešarjeve peči. Dolga je enih 300 m, večinoma so težave okoli IV, edino en detajl malce izstopa in sva ga ocenila nekje V+/VI-. Skala je večinoma dobra, kompaktna, klini gredo težko noter, sicer se pa da varovanje nameščati z metulji in zatiči. Kot je že navada, sva bila v steni sama :) in enkrat za spremembo naju je smer pripeljala do steze, po kateri sestopiš. Kar udobno se je enkrat izogniti mučnemu plazenju po zagruščenih vesinah do omenjene steze. Skratka, kar dobro sva se imela :)           

Idej je bilo dosti, cilj pa, da se še kam zapeljem z motrorjem po svoji volji, novim avanturam naproti...Ko sem idejo zaupal Mihu, je ugotovil da ima dopust do 16. in se mi z veseljem pridružil...in sva šla;)             Najpej ob morju, potem po notranjosti, pa spet ob morju in tretje dopoldne sva se že vozila po Durmitorju. Na glavnemu Bobotu sem že bil pred petimi leti, tako sva se tokrat odločila za obisk Prutaša (2393), ki je s svojimi vzporednimi linijami apnenca en najrazpoznavnejši vrh Durmitorja. Štartala sva v megli, kasneje pa se je kar lepo ščistilo. Samo sosednja Soa Nebeška (najvišja 800m stena Durmitorja) se ni in ni hotela otresti megle. Po slabi uri čakanja na…