Kaj se dogaja

V petek sva z Meto napadala popularen Severni raz Male Mojstrovke. Zjutraj sva še s strahom pogledovala proti novozapadelmu snegu, ta pa je na srečo tekom dneva skopnel. Vseeno naju je precej nohtalo, h čemer je botrovalo tudi to, da naju je namesto obljubljenega sonca občasno rahlo porosil dež. Izbira smeri je bila sicer deležna s strani nekaterih velikih kritik (bojda je veliko plezanja po travah), vseeno pa sva na vrhu sklenila, da nama je smer z izjemo izstopa povsem všeč. In da je morda čas za bolj južno usmerjene stene.  

Prejšnjo sredo sva se z Evo podala v Kamniške predvsem, da se nadihava svežega gorskega zraka. V kolikor pa bi naju zasrbeli prsti sva imela s sabo tudi polno "bojno" t.i. plezalno opremo.     Dan sva začela v Kamniški Bistrici od koder sva krenila proti Presedljaju in naprej proti Korošici, vmes sva si za cilj že zadala Veliki vrh in lahkotno poplezavanje v njegovih belih ploščah. Na poti so naju spremljale meglice kot tudi redki sončni žarki. Dostop pa sva si krajšala z brezpotnimi varjantami in poplezavanji.     V Velikem vrhu sva se odločila za precej mlado smer Modra sled. Smer me je še najbolj spominjala na zahtevnejše brezpotje, primerno za izurjenega "gamsa", je pa to vsekakor…

Petra si je za smer za napredovanje v starejšo pripravnico izbrala Severozahodni raz v Vežici. Iz Ljubljane sva odrinila že večer prej in prespala v Kocbekovem domu, ki je bil zaradi slabe vremenske napovedi skoraj prazen. Oskrbnica in kuharica sta se ob pivu hecali in komaj sem prišel do želene hrane. Zjutraj sem do zajtrka prišel z manj napora in ob perspektivnem vremenu sva jo mahnila pod Vežico. Smer me je presenetila s presenetljivo dobro skalo, razen parih detajlov, ki pa našim hribom pripadajo. Smer je lepa nekoliko težav mi je povzročal izstopni kamin. Petra me je dobro potegnila čez smer. Počutil sem se kot kak tečajnik. Na vrhu nama je vreme z oblački ponujalo selektivni…

Optimisticna vremenska napoved za vikend je naju s Slatkim prepričala, da je potrebno vikend izkoristiti na vsak način. Tako sva se že v soboto zjutraj podala proti Vršiču, kjer so naju črni oblaki, meglice in rahel dež odvrnili od kakršnegakoli spogledovanja s plezanjem. Tako sva zavila na Primorsko stran in odbrzela v Zadnjo Trento, proti planini Zapotok. Tam sva se namestila v pastirskem stanu, kjer sva jedla, pila, klobasala neumnosti, spala... V nedeljo naju je končno pričakalo sonce, kar je pomenilo napad na Srebrnjak. Plezala sva Bratovsko smer (V+/IV, 450 m), katera se je izkazala z dobro, kompaktno skalo, na nekaj mestih pa tudi malenkost krušljivo. Lepi plezariji je sledil še…

Končno se je pokazalo nekaj lepega vremena in takoj je padla odločitev za podaljšan vikend. Plani so bili močni, izšlo se je malo drugače a odlično.:) V četrtek sva se s Hermanco (AAO) odpravila v Krmo z željo po Parižanki. Celo pot je deževalo tako da so bili plani takoj spremenjeni. Dostopiva v gosti megli pod steno cela premočena. Zapodiva se v Jesih-Potočnik in po petih urah megle, mokre skale in mraza sva izplezala na sonce.:)         Še isti dan sva šla z Neli prespat na planino Podvežak. Zjutraj dostopiva pod steno Vežice in v G-G. Steno sva imela samo zase. Vreme boljše nebi moglo bit, skala in izpostavljenost na istem nivoju. Smer je res za prste…

V soboto, 30.8.2014 sva z Edvinom sklenila dostojno zaključiti letošnjo kratko poletno sezono, zato sva se odpravila na pijanko v Šite. Sicer ni bilo take gneče za šankom, kot jo je imel ČAOvec Luka v omenjenem prispevku, bila sva namreč sama v celi steni, a runde so padale ena za drugo in malo je manjkalo, pa bi omagala tik pod izstopnim previsom. No, vseeno sva stisnila zobe in se nekako priguncala do Jesihove, po kateri sva veselo pojoč odvijugala do abzajlov in pod steno. Skratka, zlezja sva JLA v Šitah (VII-/V+, 300m). Precej konkretna in raznolika plezarija s precej tehničnimi (musavimi) detajli, ki jih ne zmanjka do samega roba stene. Najbolj v spominu ostane previsni kamin v 7.…

Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu. Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A (III+/II-III, 100 m) v Vršičih in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m). Zgodba pa tako… V petek smo v treh ločenih skupinah zaštartale iz Prestolnice proti Korošici, kjer nas je že čakala Neli-Prvopristopnica. Z Evo H. sva se na pot podali že zgodaj popoldan, ob enih (realno ob pol2), Borja, Neža in Nika nekaj čez 2 in popoldanska ekipa, ki ima resne službe…

V sobota sva se s Kruhom v pašnem koraku ostarelega gamsa podala proti Vršacu. Iz žepa nama je molil smeli plan o drzni novi smeri. Pomanjkanje olimpijske forme je že na dostopu nakazalo, da bi se znali plani izjaloviti. Dostopa do smeri je kar za dobre 2 ure in pol :). Ko sva sestopila pod steno nama je postalo jasno, da prvotna ideja nima pogojev za uspeh in tako sva izbrala varianto B. Smer ni ravno kandidatka za številne ponovitve :) je pa po svoje lepa, predvsem pa naša :D. Dolga je skromnih 120 m, poteka v skrajnem desnem delu stene, ponaša se z odlično skalo in bujno trentarsko travo :). Skratka, prvotna linija ostaja izziv za večje bicepse, močnejšo motivacijo in trdnejšo psiho…