Kaj se dogaja

Na božič se prezgodaj ne vstaja, zato sem šele ob enasjtih vzel pot pod noge. Do vstopa v grapco je bil sneg trd in premikanje kar hitro, v grapi pa bolj žalostno. Vse mehko in prhko, najbolj zanesljive so bile še trave. Na vrhu seveda čudovit razgled, toplo sonce in dva gamsa. Sestopil sem skozi žleb, ki se imenuje "hladilnik". To je bil edini del, ki bi se ga dalo posmučati. Ker sem sredi grape nekaj pozabil, sem moral še enkrat skočiti skoznjo. Trud je bil poplačan s čudovitim sončnim zahodom.         Naslednji državni praznik sva si z Ines, ki je z alpinistično opremo sponzorirala moje prve korake v skali in snegu, privoščila Vzhodno grapo v Toscu. Do vstopa nama je družbo delal…

V nedeljo sva se z Matijo lotila grebena Košute. Zaradi gozdarske žičnice na gozdni cesti, sva prisopihala nad Dolgo njivo 2 ure kasnej kot sva načrtovala. Hitro za tem sva bila že na Košutnikovem turnu (2134), ki je bil le malo popršen s snegom, po njem pa sva nataknila dereze in prijela za cepin ter začela se je lepa grebenska uživancija. Previdno sva nadaljevala po ozkem grebenu na Ostrv (2104) in dalje na Macesje (2124). Tu preko je greben najbolj zahteven in izpostavljen, so pa bile k sreči jeklenice zunaj. Po Macesju se greben umiri in prijazno rahlo dvigne na Užnik (2079). Za Užnikom se skriva Cijajnik, kjer sta se potikala še dva gornika. V grebenu sta sledila še Tegoška gora (2044)…

Danes je bil super dan za se malo spehodit po Karavankah. Ko sem videl, kako slabo kaže s snegom, sem se napotil proti Vrtači. Včerajšnji sneg na kopno podlago se je začel že kmalu nad Ljubeljem, vendar niti na višini 1800 m še ni presegel 5 cm. Višje je bilo malo boljše, zato sem vstopil v Južni graben, ki je bil dovolj zalit. Prvih 20 m sem zaradi šodra še obvozil, potem pa je sledilo 250 višincev, ki so po razmerah spominjali na čisto zgledno zimo. Kjub manjši kolličini snega, graben ne preseže običajnih 40° naklona in hitro pripelje na sam vrh Vrtače. Lepo se je videlo, kako ljudje po dolinah trpijo meglo, gor pa je bila čista šajba;) Ko sem sestopal, je že pol včerajšnjega snega…

V nedeljo, 14. 12.2014, je potekala 3. skupna tura Alpinistke. Šli smo tulat. Kljub mešanim občutkom še neveščih, smo splezali nekaj smeri (beri: navitižepoprvismeri), ne hote metali cepine, malce preklinjali in turo zaključili v slogu- na pivu in pici. J Projekti ostajajo/so nastali, kar pomeni, da še pridemo- tulanje je kul!

Dogaja še ne, bo pa. Na puni hamer.    Adventni čas prinaša na ferajn poleg peciva, kuhanega vina in petard tudi enega izmed dobrih mož - kdo to bo, se še ne ve, zagotovo tisti, ki bo potegnil najkrajšo slamico.    Vrhunec večera bo nastop svetovnega, a samo petičnim poznavalcem znanega ansambla, Bong, Fifi & Mala Jeba. Trenutno so na evropski turneji, na Parmovi pa se bodo ustavili med matinejo na Dunaju in koncertom v Milanu.    Več o rajanju in koncertu pa tukaj, tukaj in tukaj, lični plakat pa se na ogled postavi tukaj.    Vabljeni!

Z Jezerskega stoga se je v soboto na skoraj vsakem ovinku slišalo khrškhrškhrš. Na Rodici je zapadlo precej več snega. Osojne flanke so bile odlične, prisojne pa malo mešano: trdo, skorja, jugovina, minsko polje. Žleb še ni dovolj zalit, zato smo malo pešačili. Naravne pomrznjene grbine nad pl. Suha pa so poglavje zase. Fajn smo se imeli!(Petra, Žiga, 2xPrimož)

Še moj piskrček za zaključek odlične sezone v Alpah :). Kot je že Dalenjc napisal, smo šli sveče prižigat in se spominjat padlih sobojevnikov v Jorasse. S Tedijem sva plezala smer Colton-Macintyre ali po domače Britansko (ED, VI, 6, 1200 m). Smer sta leta 1976 zlezla 22-letna mulca, z minimalno opreme (ker sta jo nekaj dni nazaj izgubila v Druju). Pogumno dejanje, sploh če pomislimo, da se je zadnji poskus v smeri končal po 17 dnevni bitki, pa so dečki prišli le do dveh tretjin stene. No, pogumno sva zastavila okrog 4. ure zjutraj in zlagoma nadaljevala po odličnem snegu in ledu. Ure so minevale, strmi cugi tudi, 4 cuge pod vrhom pa sva se odločila za bivak. Na miniaturni polički se je Tedi…

In smo šli. V četrtek po šihtu poženemo proti Razdrtemu kjer poberemo Gresa, Poli, Tedi in jest.   Pot je že znana, ampak mineva vseeno počasi, pa vendar se približno ob dveh zjutraj v petek zbašemo v spalke pod nadstreškom wc-ja ob pokopališču v Chamonixu. Zjutraj se razgledamo po mestu, dokupimo še neke malenkosti, spakiramo opremo in se z zobato železnico odpeljemo do koče Montenvers na nadmorski višini 1909 m. Od tu pešačimo po ledeniku navzgor, dokler ni na naši levi bivak Leschaux in tu se naše poti razidejo. Poli in Tedi gresta na bivak midva z Gresom se odločiva za drugo taktiko in jo prasneva direkt pod steno Žorasov. Od koče do pod stene rabiva debelih šest ur dostopa. Malo…