Kaj se dogaja

Ja, Malta res ponuja veliko in tam doživiš marsikaj zanimivega. Gospodarico ob večernem prihodu v kočo pozdraviš z ˝Gute Nacht˝ in ugotoviš, da tvoje znanje nemščine le ni tako izvrstno, kot si misliš. Za večerjo poješ pol kile pašte, pa čeprav trdiš, da sploh nisi lačen. V večernem abzajlu sredi februarja poješ ˝We wish you a merry christmas˝. Pod vsemi slapovi zagnano iščeš ˝odvržene stvari˝ in v vsakem bleščečem ovitku Frutabele vidiš ledni vijak, na koncu pa je tvoj izkupiček le kratek prusik in spominska kartica, ki pa tako ali tako pripada Metku (ali pa si le tako naiven?;)). Plezaš z derezami, ki imajo sprednji zob obrnjen ravno v kontra smer (hm, mogoče so pa te specializirane za…

V soboto smo Gres, Željo, Dejko Nišanđija in jst imeli novo delovno akcijo, pranje sten in tal. Gres nam je zrihtal gasilsko opremo, saj druge vode kot bližnji hidrant še nimamo. Po začetnem strahu, da je hidrant suh, je voda po nekaj minutah le pritekla, a pritisk je bil tako slab, da je zelo slabo kazalo. A ko je Dejko v roke dobil ročnik, je pokazal, kako se tem stvarem streže. Vodo je zaprl, da se je cev napolnila, za 3 sekunde izpustil in spet počakal, da se je ustvaril pritisk ... in tako 3 ure. Ostali pa smo vodo z metlami potiskali proti izhodu in odtočnim kanalom. Prostor je sedaj opran, tako da je vstop možen od sedaj le še v copatih :) . Fotke je prispeval Gres. Sledi…

Medtem ko je večina lednih navdušencev tolkla malteški led, sva se z Žigom v soboto turistično sprehodila do Črnih vod in z enakim tempom preplezala Slap nad votlino. Razmere vlažne in vetrovne. Na vrhu sva namesto abzajla izbrala nadaljevanje po potočku navzgor. Ta položnina je bila dober poligon za vežbanje plezanja po tankem in donečem ledu.

V petek sva se z Jiržijem odpravila plezat. Ker sva bila malo pozna in nisva vedela, da cesta na Vršič ni splužena sva  se odpravila v Tamar. Pod slapovi sva bila okoli druge ure. Najprej sva splezala Centralnega in potem še Slap nad votlino. Ravno prav, gneča se je malo razkadila. Bilo je lepo.

V soboto smo šli Petra, Neli, Žiga in jaz na Jezersko v Sinji slap preizkušat svoje sposobnosti za plezanje lahkih slapov v vodstvu. Razmere so bile dobre, mi pa smo ugotovili, da smo bolj suvereni, kot smo menili na začetku. Zato srčno upamo, da sveti Valentin letos še ne prinese ključa od korenin. In da sveti Matija (za rabo pregovora goduje 24. februarja) ledu ne bo razbil, ampak ga naredil.   

V petek popoldan z Dalenjcem... Dobro je narejen in tudi teče ne preveč.

V soboto je Rambo organiziral prvo delovno akcijo za ureditev bodočih prostorov ferajna in trening sobane. Nabralo se nas je ene par v postavi Rambo - playmaker in operater na karjoli, Dalenjc - centarfor in vodonosec, Kruh - prva lopata in alcoholabuser, Živala - desna lopata, Roberto - levi bočni, Željo - čovek pozadine in jst - leva lopata. Začetek je bil negotov, potem pa smo pošteno pljunili v roke in je le steklo, tako da je do zgodnjega popoldneva gomila dreka in ostalih nedefiniranih delcev snovi čudežno izginila. Prva faza se je tako zaključila, sledi elektrificiranje in osvetljevanje ter načrtovanje učilnice :).

Ker sem po navodilih članov našega ferajna zadolžena za poročanje razmer v Franciji, sem se z enim francoskim ferajnom (aož je boljšiJ), odpravila na turni smuk. Cilj je bil Roche Jaille, 2698 m visoka gora v Maurienne v Savojskih Alpah.   Da je bila motivacija velika, dokazujeta jutranji pohod do zbirnega mesta v polni opremi čez celo mesto (+vožnja s tramom, ki sem si ga delila s kupom španskih napol zmačkanih žurerk) ter dokaj dolga vožnja (glede na to, da so v Grenoblu vsi hribi res na dosegu rokeJ).   Turo smo začeli v vasici Beaune, po kakšni uri hoda pa smo se kot v pravljici dvignili iz megle. Na srečo smo hodili v zložnem tempu in sem si tako imela čas ogledovati razglede na…