Kaj se dogaja

V soboto sva jo z Evo na smučkah mahnili proti Kredarici. Vreme je bilo krasno, razen megle na vrhu, zaradi katere sva se na spustu za kratek čas izgubili in kmalu spet najdli. Še največ težav sva imeli s parkiranjem avta ob cesti, kjer brez planincev nebi šlo. Ali pa z veliko več muke. Smučarjev je bilo veliko, smuka pa lepa in predvsem daljša kot zadnja :) Sneg je bil pri vrhu malo poledenel, nižje bolj južen. Problem je zopet nastal na parkplacu, kjer sva tokrat nujno rabili planince. Po kakšni uri poizkusov so jo primaširali mimo z nasmeški na obrazih. 

V soboto sva bila že drugič to zimo v smeri Jesih-Potočnik. Prvič naju je smer zavrnila v decembru ko se je zapletlo v kaminu in sva abzajlala. Travme so ostale in ni bilo druge kot da jih rešiva. :) Do kamina je šlo hitro pod kaminom se naveževa tokrat je šlo kar tekoče skozi. Smer je bila tako suha da sva zgornji del splezala brez derez. Na vrhu po sedmih urah uživanja ujameva še nekaj sonca. Potem pa še mučen sestop v Krmo, ki naj bi trajal slabi dve uri...je trajal neskončno.. Očitno je ves sneg iz smeri odpihnilo na sestop :D. 

Grapa med Travnikom in Šitami je bila prvotni plan, vendar ker nisva hotela biti ovce :) , sva vseeno vzela s sabo skico in opis smeri Herlec-Kočevar v Šitah. Prespala sva v Tamarju v koči, ter zjutraj vsa našpičena zamarširala proti ostenju Šit. Naveza treh pod grapo je le še potrdila najino odločitev da pač tega dne ne bi bila ovce, ter da greva raje potipat skalo in sneg v Šite. Sam dostop po nepredelanem pršiču pod smer nama ni dal slutiti dobrih razmer,vendar ko sva prišla pod steno je bilo očitno da bova vstopila. Prvi trije raztrežaji so bili prava bomba dobrega snega, mestoma ledu, ter zamrznjenih trav. Res odlična plezarija v navpični in zračni steni. Po treh cugih prideš do…

Ker letos v ferajnovskih vrstah ne sme manjkati član, ki ne bi zlezel teh dveh klasik (..in Teranove), sva se s Petro prejšnji petek lotila Tamarja in votline, nedavni petek pa še z Lukom Jezerskega in sinjine. Medtem, ko naju je s Petro na poti tja in nazaj spremljal otroški živžav, odmev počitnic in prežeča nevarnost sank pod noge, sva z Luko samevala v sneženi in precej vetrovni zimski idili pod Grintavci. Za uvod sva dobila kompletni zimski paket: pešačenje čez zameteno cesto, gaženje, predirajočo se kložo in obilo napihanega pršiča. Nadaljevalo pa se je s snegom poprhanim, na trenutke krhkim ledom v spodnjem raztežaju, štajercem v sredini in trdim ledom zgoraj. Vse skupaj pa praktično…

Smer sem si že nekaj časa ogledoval kot idejo za zimsko plezarijo. Polija v nedeljo malo povprašam, kakšna je kaj smer. Odgovor je bil, da je zelo primerna, če hočeš delat samomor. Ker je poleti to skrajno krušljiva smer. Ampak sneg malo pokrije, led zlepi in že sva bila dogovorjena za plezanje v ponedeljek :) (kukr študentje k plezajo med tednom). Začetni del smeri je grapa v kateri so bile kar solidne razmere glede na letošnje stanje. Prvi cug takoj sitna prečka, sneg neuporaben samo v napoto. Do vrha še trije lepi cugi plezarije. Tretji cug se stena postavi za nekaj metrov precej pokonci sezujeva dereze in ga splezava s cepini in v čevljih. Na vrhu se oba strinjava da je to ena krasna…

V soboto 7.3. sva z Bulijem odšla osvajat slapove pod Prisojnikom. Prvotni načrt je bil da zlezeva Desni slap, vendar je bil le-ta ob prihodu precej oblegan (3 naveze). Zato sva spremenila načrt in se po tehtnem premisleku odločila za Centralni slap (WI4+, 200 m). Sam slap je že kar precej ''nadelan'' saj je na razpolago ogromno hook-ov za celo klino in poličk za stopanje, kar je precej olajšalo samo plezanje. S slapom sva opravila v dobrih dveh urah in pol ter se nato odločila da poskusiva še z Levim slapom, ''sej je sam trojkica, tu bo šlu komot...''. Po obetajočem prvem cugu je prišel na vrsto drugi, v katerem sva eden bolj kot drugi švicala in tresočih rok ugotovila (oziroma bolje…

Ideje so padale, ljudje so se menili... No zmenila pa sva se tudi z Vančem in se v nedeljo spopadla s popularnim Sinjim slapom pod Češko kočo. Pred nama sta bili dve navezi, dva pogumneža sta solirala slap v sestopu, ena naveza pa se je počasi vzpenjala za nama. Danes smo vse naveze računale, da bomo ob kasnejšem štartu plezali sami. Nak, to pa ne. Kakšna zmota. Vseeno je bilo zelo zanimivo. Cuge sva si razdelila tako, da je vsak en strmi del plezal v vodstvu, kjer je bilo obilo možnosti za zatikanje cepinov in derez, malo manj pa za šraufat šraufe (beri: led na najbolj primernih mestih že pošteno naluknjan). Cepini so držali kot za stavo. Ledne razmere so bile dobre. Pred drugim skokcem,…

Včeraj smo šli s Primožem in Vančem pogledat, kaj pravijo slapovi v Tamarju. Na začetku smo si za ogrevanje oziroma izvidnico, v kakšni dnevni formi smo, izbrali Desni slap. Čeprav je kratek, ga ni za podcenjevati, sploh če ti zanohta prste in ne čutiš, ali v roki držiš cepin ali ne. No, ampak te stvari spadajo zraven in jih moraš vzeti v zakupJ. Po sestopu smo si na Vančevo željo privoščili malico in tehten premislek kaj naprej. Začnemo nekaj jamrat, da danes ni ravno dan olimpijske forme in bo najbolje, da gremo malo popikat v Slap nad votlino. Hodimo proti njemu, pa se z enim očesom vsi trije spogledujemo s Centralnim, gremo že mimo njega in se ustavimo. Zakaj pa nebi tega? Z Vančem…