Kaj se dogaja

Kam bi šle, same punce ... Ideja je bila Viševnik, ker ni zahtevna, niti dolga tura. Neža pa je k pohodniški ideji dodala turno smuko. Zakaj pa ne? In smo šle ... Odhod je bil ob neprezgodnji uri, da ne bi bile prehitro nazaj v Ljubljani. No, zaradi vožnje, ki v prvo ni uspela,smo do Rudnega Polja prišle šele nekaj čez 10h. Krivda gre slabim zimskim gumam, saj nam je šel avto na cesti v smeri Bled-Pokljuka po klancu navzdol namesto navzgor. V drugo gre rado, iz Bohinjske smeri :-) Na poti na Viševnik smo srečale zgolj enega smučarja, ki se je že peljal nazaj. Ljudi je bilo kar veliko in je Viševnik že skoraj spominjal na Meko. Celo pot smo poslušale, "ste pa vztrajne", "a bo šlo punce",…

Na lep pobožični petek in še pred sneženjem smo Mateja, Slavc in jaz izkoristili pozimi običajno kar redko priložnost, da se do Pecola pripeljemo. Od tam pa smo šli na najvišji vrh Poliških Špikov, Montaž. Za vzpon smo izbrali Findeneggov ozebnik, dol pa smo šli po normalki po lojtri. Če je bilo spodaj vse kopno, pa so bile nad 2k metrov dobre zimske razmere, v kuloarju celo zelo dobre. Stroje smo tako uspešno omočili, Mateja in Slavc pa sta nabrala nekaj zimske prakse.                           

Včeraj smo se Žile, Dalenjc, Kruh in jaz zapeljali v Tamar, da vidimo, če se je že naredilo kaj ledu. Zjutraj smo bili vsi skeptični, saj smo menili, da so razmere bolj slabe, gužva in gremo le na sobotni izlet. :) Prvo presenečenje je prišlo že na parkirišču, saj je bilo tam zelo malo avtov. Po dobri uri, pa še drugo, ko smo ugotovili, da sta Rastlinca in Centralni slap solidno narejena, ter da smo tam sami. Žile je takoj za naju rezerviral Centralca, tako da Dalenjcu in Kruhu ni ostalo druga, kot da se zapodita v Rastlinco. ;) Ko smo vsi priplezali na vrh, smo vajo ponovili in zamenjali slapova, saj nam je ostalo še dosti časa. Centralc je bil kar dobro narejen, medtem ko je bila…

Za uvod v novo leto me je Miha peljal Košir Brelih. Bilo je noro (pena pa laserji pa to :). Baje razmere niso bile najbolj optimalne. Pod smerjo sva gazila ko dva norca (včasih tudi še v smeri), drgač se je dalo pa tud mal popikat vmes. Temparature so bile ves dan zelo prijetne (beri: imava nove rokavice). Na vrhu pa sma dočakala zadnje minute kičaste svetlobe. Še bom tulala, ker bom še plezala pozimi.  

Pred poslabšanjem vremena sva z Gresom zarinila na planino Zapotok in sicer sva želela opraviti 1. zimsko ponovitev Še bolj centralne smeri v Srebrnjaku. Snega ni bilo v izobilju, saj sta bila prva dva raztežaja popolnoma kopna, tako da sva plezala v čevljih. S tretjim raztežajem pa se začne sneg in led, tako da sva do vrha praskala in pikala trave, sneg, led. V steni sva bila sama, družbo nama je delal veter in mraz a kljub temu sva uživala v lepi plezariji. Po dobrih sedmih urah sva vriskala na vrhu, zadovoljna in srečna :)                  

Na prvi zimski dan sva s Kruhom plezala Košir - Brelih v NŠG. Razmere niso bile najboljše, pa tudi najslabše ne. Vmes se je dalo tudi piknit :). Smer je lepa ku sam hudič in za zimsko plezarijo zelo primerna. Skratka imela sva se precej fajn, hitra pa ravno dovolj, da sva na vrhu še ujela sonce :). Pejte plezat dej ;)             

Z Evo H. sva na sobotni dan 27.12., ostali sami, ker si je Neža poškodovala ključnico (dobro okrevaj!! :D). Mahnili sva jo na Vršič, ker je bila napoved bolj tako tako ... in da bova še pred sneženjem doma.   Zjutraj, ko sva se peljali proti Kranjski Gori, sva občudovali Kamniške Alpe, ki so žarele v jutranjem soncu in že nekoliko upale, da bo na Vršiču vsaj pol enako ... no, niti ni bilo. Vrhovi so že bili oviti v oblakih, prav tako nama veter ni ravno prizanesel. Na hitro sva poiskali Butinarjevo grapo in jo mahnili proti njej. K sreči se je veter "umiril", tako da sva v grapi prav uživali, kljub temu, da je malenkost pričelo snežiti. Snega v grapi še ni veliko, da bi se po njej…

Na prvi zimski dan (21.12) smo se Eva, Petra in jaz odpravile na pohod v Julijce. Cilj je bil Stenar. Ker je imela cesta do Aljaževega doma zaporo, smo se odločile, da rajši pustimo avto kar v dolini, ker avto nima zimskih gum in smo si tako k našemu pohodu morale prišteti še dodatno uro hoje. Na poti smo si seveda ogledovale čudovite razglede, malo čajčkale in se čokoladile ter si ogledovale velikane na grebenu, ki so se namenili na Triglav (po krajši debati so ti statični velikani postali sumljivo podobni koči na Kredarici). Ker smo za vzpon čez Sovatno porabile več časa, kot smo hotele in nismo imele želje sestopati po zaledenelem skorjastem snegu, smo cilj prilagodile in Stenarju…