Kaj se dogaja

Končno se nama je vse poklopilo za dolgo načrtovani napad na Spominsko smer Geršak-Grčar v Vežici. Z Matevžem sva se dobila kar v koči na Korošici; jaz sem prihlačal s Planjave, on pa s Podvežaka. Večer je poskrbel za zanimivo naključje, saj sva govorila z gospodom, ki je poznal Draga Geršaka in bil celo dogovorjen z njim za plezanje v švicarskih gorah, a ga je preprečila tragična nesreča Draga Geršaka in Ceneta Grčarja v Štajerski Rinki. Smer je res lepa, a tudi zahtevna, in nekajkrat mi je postalo pošteno vroče. Žal vse zračnosti zaradi megle nisva občutila v polni meri. Nekje proti vrhu, po tisti lepi in težki plati proti desni, sva izgubila stik z Miheličevo skico, navezala stik z Niko…

V soboto se nas je nekaj potikalo po meni ljubih Kamniških planinah. Ta gorska skupina me sicer vedno znova navdušuje zaradi svojih nadvse všečnih lokacijskih oz. geo-koordinacijskih danosti.  V primeru njihovega obiska se namreč primeri, da je pravica skazica močno na moji strani in lahko spim pol ure dlje od ostalih soplezalcev, ki se morajo tod pripeljati iz oddaljenih krajev. Tokrat so se iz oddaljenih koncev pripeljali Primož, s katerim sva se potem podala v planjavsko Humar-Škarjo, in še naveza ResniKos, ki se je istočasno pognala v Zgornji steber Brane. Dostop naveze VerovšekUrh je potekal mirno in brez posebnosti, je pa res, da je bil znova močno opazen porast jutranjih planincev z…

Ker za soboto nisem dobil sotrpina, ki bi z mano delil konopec, sem se prislinil Gresu in Septoleti, ki sta krenila v Kogel. Tako sem lahko v tek spravil dolgoletno željo po uživaškem plezanju v Koglovem Virensu in Skutinem Južnem razu. Obe smeri se ponašata z odlično skalo, lepimi prehodi in nasploh estetiko, sploh Južni raz je naravnost uživaška smer. Kmalu po šesti uri zjutraj smo v soju čelnih svetilk zakorakali po gozdni stezi navkreber. Zaviti vsak v svoje misli, smo v pašnem koraku ostarelega gamsa korakali proti steni. Kako sem pogrešal šelestenje odpadlega listja pod nogami in jesenske macesne. Pa rumenkasto travje, ki se bohoti pod ostenjem Kogla. Pa bodeče neže, ki se prebujajo…

Bila je sobota, ko je budilka zazvonila ob uri, ko ponavadi naredim v postelji prvi obrat. Ah, pa kaj bomo spali, na Grossglockner gremo! Zbor na Grudi, potem dneva (noči?:)) zmanjka za dobre tri ure in oči zopet ugledajo beli dan tik pred našim ciljem. Ravno smo imeli še čas premlevati misli, kako visoko te pripelje cesta in kakšen podvig bomo morali narediti z našimi ne preveč lahkimi nahrbtniki. Potem se je že odprl pogled na parkirišče in vrhom nad njim, waw. Misel na nahrbtnike kar izgine in že korakamo proti prvi točki (Stüdlhütte). Prijetne temperature, prijeten korak in nepričakovano hitro zagledamo kočo pred očmi. Vaja dela mojstra?:) Poiščemo prostor za naše šotore, počakamo še na…

V petek navsezgodaj zjutraj sva s Cvetkom napadla pot čez Gamsov skret, kjer so nama že po eni uri mokre trave povsem premočile čevlje za dostope. Ob klopci "poglej in se nasmej" se je Cvetko spomnil, kako bi mu bilo bit lani fajn, ko je moral dostopat samo pod steno Kogla (a mu ni bilo), tokrat pa se je pot nadaljevala pod Skuto. Tam sva napadla zajedo. Cug plezanja po zajedi se ni izkazal za tako estetskega, kot obljubljeno. Nabit pa je na bolj pogosto, kot so svedri v plezališču. Po istopu iz smeri te čaka še slaba urca poplezavanja proti vrhu Skute, zatem pa sva jo mahnila direkto čez Žmavčarje proti avtu in še pred mrakom ujela pivo v Bistrici. Ni kaj, lepo izkoriščen petek in bojda…

V soboto 27.9. sva z Mihatom splezala novo smer v malo znani severovzhodni steni Lučke Kope nad dolino Lučke Bele.     Poimenovala sva jo Nasmeh in jo posvetila Blažu Beškovniku, ki ga je leta 2010 vzel plaz z Raduhe. Njegov nasmeh je vedno razkrival vedrino duha. Za samo smer sva potrebovala dva obiska, saj sva se prvič konec junija v njo podala pozno popoldne in naju je pregnala noč. Prevladuje plezanje po monolitnih in zračnih ploščah, s krajšimi kaminskimi in previsnimi odstavki. Skala v smeri je vsaj dobra, če ne že odlična, na trenutke pa srečaš še kakšno naloženo mesto. Ključno mesto je zaporedje dveh krajših previsov v četrtem raztežaju. Največ previdnosti pa velja nameniti plošči…

Danes sva se z Evo potepala v severozahodni steni Ut. Splezala sva lepo kratko smer zmernih težav imenovano Presenečenje. Stena ponuja kar nekaj presenečenj, pa naj jih naštejem le nekaj. Najprej naju je presenetila rušnata dostopna grapa, ki nama je dala kar dihati. Sledi prijetno presenečenje v obliki čvrstih plošč in zanesljivih prijemov kot tudi prvovrstnih škrapelj v ključnem raztežaju. Tretje presenečenje je dolžina smeri ki tudi povoha ne obljubljenih 200m. Pa ravno ko sva začela uživati v odlični plezariji. Zadnje presenečenje pa sva doživela v rušnatem sestopu, ki bi ga naj opravila do pod stene v pičlih 10min. Midva pa sva te minute krepko pomnožila in sestop končala s spustom po…

Ker smo z odprave prišli brez Cassina, smo šli travme zdravit v Alpe in tako smo se pretekli vikend potikali po hribih nad Courmayeurjem. Cilj je bil preplezati kombinacijo smeri Checchinel-Nomine/Boivin-Vallencant v SV steni Grand Pilier d'Angle (4.243 m). Gre za 900 m visoko, kombinirano smer, ki začne z ledenika Brenva in se na koncu priključi Peutereyskemu grebenu. Od tu te čaka še skoraj 600 m plezanja do vrha Mont Blanca (4.810 m), kar je po 900 metrih stene kar malo odveč :). Ocena smeri je TD+/ED1, 5c, A1, vendar v trenutnih razmerah ni tako težka :). Na celotni turi smo bivakirali dvakrat in sicer prvič pod steno, drugič pa kakih 100 m pod vrhom Mont Blanca. Dostop, celoten vzpon…