Ob pomanjkanju telesne aktivnosti v zadnjih dveh tednih (matura, spomladanska utrujenost,...) sva s Katjo sklenili, da je treba temu narediti konec. Tako se je v nedeljo ob šestih zjutraj na našem dvorišču vsa nasmejana na kolesu pojavila Katja. Ker sva zelo naravovarstveno naravnani (beri: brez denarja, pa slabe avtobusne povezave), sva se do Kamniške Bele zapeljali na svojih jeklenih konjičkih. Ko sva sopihali v ne ravno strm klanec, sem pomislila na Metoda Humarja in Toneta Škarjo, ki sta se skorajda vsak vikend zaganjala po tej cesti, z vso težko opremo - in z enim kolesom. Pa sem se sama sebi zdela še bolj počasna...Na parkirišču pri Kamniški Beli se je najina prva etapa končala. Prijazni mimoidoči gospod nama je svetoval, naj kolesi skrijeva kar za bližnji balvan, češ da itak nista bogvekaj vredna. S Katjo sva se spogledali in se združno odločili, da najini kolesi pač sta nekaj vredni, zato sva ju priklenili na drevo sredi strmega pobočja, ki se je spuščalo k potočku. Upali sva, da bo vsakega nepridiprava pogled na strmino odvrnil od zlega dejanja. V prijetnem hladu dreves sva nato nadaljevali do Presedljaja, kjer je bilo že svinjsko vroče. Tam sva morali madžarske pohodnike razočarati z novico, da na Korošici ne morejo dobiti kosila, ker koče pač ni več. Obupani so se odločili za sestop. Hrana je pa le hrana. Midve sva nadaljevali proti Korošici in ob poti opazovali rože, čudovite modre in vijolične barve. O ljudeh pa ne duha ne sluha, zato sva bili presenečeni, ko sva na Korošici pri žalostnih ostankih koče srečali kar lepo število ljudi. Po "kratkem" premoru in malici sva ugotovili, da tokrat nobena ni prinesla korenja, nujnega za najine skupne ture, kar je povzročilo rahel padec razpoloženja, pa ne za dolgo. Ko je sonce najbolj žgalo, sva nase navlekli vso plezalno šaro, ki sva jo premogli in se podali v plezališče v sektor Petkove njive, kjer sva napadli večraztežajko Pepi Šparadorija, ki ponuja čudovito plezarijo po čudoviti skali in v še čudovitejšem ambientu. Pozabili sva na korenje in uživali ob pogledu na Dedca, ki se je možato nastavljal soncu. Žareči krogli sva se nastavljali tudi midve in Katja je sredi smeri ugotovila, da bojo za večerjo pečena bedrca, če si ne odviham hlač. Kljub temu sva zadnji, uživaški raztežaj zaključili z širokim nasmehom. Smer je zelo dobro opremljena, tako da treninga za psiho ravno ni bilo. Za uborni tečajnici, ki si samostojnega plezanja v Dedcu pač še ne moreta privoščiti, pa je bila smer vsekakor vredna obiska. Dehidrirani sva se s tremi spusti vrnili pod steno, kjer so se na najinih nogavicah pasle muhe in verjetno vanje legle svoj zarod...Tretja disciplina najinega triatlona je bila torej zaključena. Ob vračanju h "koči" mi je Katja obljubila sladico za nagrado - sadni čaj. Hvala Katja! Sledile so priprave na spanje. Iz smrdljivega kontejnerja, ki naj bi služil kot pomožni bivak, sva na prosto zvlekli jogi s plemenito plesnijo, pršice v dekah pa sva raje pustili v bivaku. Sledilo je kuhanje večerje, pri kateri sva močno pogrešali korenje. Za sladico je bil torej sadni čaj, ki je bila edina stvar, ki nama je dejansko zapolnila želodec. Je moral pa sadni čaj kmalu tudi ven, zato se še kar nekaj časa šušljanje na jogiju ni končalo. Ob čakanju na zvezde sva ugotovili, da je bivak vreča mogoče vseeno namenjena predvsem zimi, zato so najine puhovke ostale zunaj, kmalu pa tudi pomožne hlače. Vsekakor pa prvih zvezd nisva dočakali. Noč je bila mirna, brez vetra in motečih dejavnikov, edini moteči dejavnik je bil sadni čaj v mojem trebuhu, ki me je ob štirih zjutraj, ko je le postalo malo hladneje, spravil iz spalke. Ob petih sva se spravili s svojega kraljevskega ležišča in bili hvaležni plemenitemu jogiju, da je svojo plemenitost ohranil zase. Za zajtrk sva pojedli zadnje ostanke hrane in v duhu tega kraja zažgali juho, ki je romala v bližnje grmovje. Ob prvih sončnih žarkih sva zapustili to čarobno mesto in sestopili v dolino. Kolesi sva skrili tako dobro, da sva ju takoj našli. Spust v Kamnik je bil naravnost osvežilen, malo manj pa najino kolesarjenje v Ljubljano, kjer se je najina pot končala. Nič kaj alpinistično, je bila pa zelo lepa pustolovščina.