04 julij 2019, 13: 23

Ko se »mami« lušta po hribih Izpostavljeno

Pogled proti Zahodu Pogled proti Zahodu

Po skoraj dveh letih zatišja pred plezalno sezono, si poskušam pripeti psiho nazaj na štrik. Sicer gre počasi, a le gre …

Čeprav ves čas sanjam o krajih, ki so bolj odročni in jih že nestrpno pričakujem, mi zaenkrat še bolj »dišijo« smeri, ki imajo krajši dostop in sestop, ker imam zdaj vseeno le nekaj manj časa, še manj pa energije. Grem pa zato zdaj še bolj rada tudi le hodit v hribe, predvsem tja, kjer je manj ljudi in več gamsov pa kakšna belka.  

Zadnji petek v maju sva se po službi s Primožem zapeljala do Begunjščice in splezala Šentansko smer. Smer je prav fletna, za popoldanski čas vsekakor primerna. Še dobro, da se nisem v smeri, ampak šele po končanem abzajlu spomnila, da sem ključe od avta pustila kar na strehi avta, ker bi najbrž dojemala samo smer precej drugače. No, avto je bil še tam :-). Sredi junija smo šle z Nežo in Niko v Severni raz Male Mojstrovke. V to smer sem se jaz podala prvič in me je zelo lepo presenetila. Večkrat sem slišala, da je sicer smer lepa, a vseeno se je dobro prepričati na lastni dotik. Imele smo super sproščen dan, na koncu pa obvezno noge namakat v Jasno. Za praznike sva se z Alešom zapeljala do Rezije in malega Jakoba pustila doma pri babici. Prvič sva bila oba odsotna istočasno in obenem na  istem kraju, kar sva ugotovila, da je bil zelo velik izziv, saj sva prišla do trenutka, ko sva začela debatirati le še o malem in sva jo zato mahnila domov kar en dan prej. A nič zato…  Se mi je pa pravljično zelena Rezija in ozke vijugaste ceste, kjer se še dva Fičota ne bi mogla srečat, močno zasidrala v spomin in že komaj čakam, da jo spet obiščem. Zadnji vikend v juniju, ko je bila tudi tečajniška tura, smo se s Špeli in Vančem odpravili na Kamniško sedlo in splezali smer Majska v Planjavi. Idejo nam je dala Vesna I., ki jo je plezala pred kratkim. Kratka in dokaj sladka smer, nam je pričarala zabaven dan. Vremenska napoved in dolžina smeri nas nista obremenjevali s hitrostjo.

Sama služba pa me skoraj tedensko zanese, če ne že na planine, vsaj pod hribe. Zadnji petek v juniju me je Neža pospremila čez Malo Pišnico iskat najstarejši macesen, teden dni prej pa smo pohajali v okolici pod Črno prstjo. A to je le igla v senu, za kar sem zelo hvaležna :-)

    

Nazadnje urejano na 04 julij 2019, 13: 55

1 komentar

Prijavite se za komentiranje
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si