Kratka Nemška + Zimmer-Jahn v Triglavu ali vse je enkrat prvič

Dogovarjanje za četrtkovo plezanje me je postavilo pred težko dilemo - naj izberem težjo smer, kjer se bom gotovo konkretno naplezala, ali izkoristim priložnost in prvič spoznam severno triglavsko steno? Ker je želja po drugi možnosti živa že kar dolgo, se je tehtnica prevesila njej v prid in zato smo se v četrtek z Lano in Urbanom (AO Domžale) podali proti Nemški smeri (IV-/II-III, 500+300m), ki je Urban še ni plezal. Za Lano pa je bila to sploh prva smer v hribih, tako da čestitke! :D

Vse do Nemškega turnca se nam je skica iz Slovenskih sten zdela točna in dovolj natančna, da smo napredovali brez zapletov in precej hitro. Luštna smer, prav prijetno poplezavanje. Pa še noge niso trpele, ker so lahko uživale v udobju in toploti čevlja. Malo sem pogrešala izpostavljenost, ampak zaradi same konfiguracije stene in še meglic, ki so se podile okrog nas, pravega lufta pod nogami pač ni bilo za občudovat. Skala je ok, je pa precej naloženo. Na turncu smo si vzeli čas za krajši postanek, listanje po vpisni knjigi in občudovanje Skalaškega turnca, Ladje … Zame je bilo vse skupaj pravo raziskovanje novega okolja. :D

Za nadaljevanje smo izbrali izstop Zimmer-Jahn, kjer pa smo očitno nekje zgrešili (ugibam, da smo šli preveč v levo). Malo nad izstopom iz grape smo se ponovno navezali, saj zadeva ni izgledala tako simpl kot je obljubljala skica. Še sreča! Pred nami je bil najtežji raztežaj celega dne, večinoma sami negativni grifi, za zaključek pa še prav konkreten kamin. Tudi Urbanov nasvet o plezalkah se mi je zdel na mestu. :) Vendar se ta varianta očitno kar pleza, saj smo našli nekaj klinov, enega pa tudi sami pustili v steni. Nadaljevanje je spet potekalo brez zapletov, zadnji raztežaj izstopa mi je bil še posebno všeč, saj ponudi nekaj prav lepih gibov. Za info: na koncu smeri je v skali rinka za štant.

Sledil je sprehod po lepo vidni stezici do Triglavskih podov in dalje do markirane poti, uživanje v lepi okolici, pozdravljanje pohodnikov, še kozoroge smo videli. Sestopili smo po poti čez Prag, nekoliko bolj molčeči kot preko dneva, vsaj jaz sem se izgubila v mislih ob spraševanju, kaj se spet dogaja z mojim kolenom. Mnja, bo že. :/

Skratka bilo je zelo lepo popotovanje po Steni, super tura, gotovo nepozabna. :) Moram priznati, da sem pričakovala zahtevnejšo in bistveno bolj naporno smer, nekako nisem verjela, da bodo nizke ocene tudi v praksi izpadle lahkotno. In definitivno tura, ki vzbudi željo po še, tudi zaradi mnogih Urbanovih priporočil o lepih smereh. :D

Mimogrede: na vstopu v smer smo našli čelko, če jo kdo pogreša (https://www.hribi.net/malioglasi.asp?id=6122).

Tapeta v Prisanku ali nedeljski izlet v vprašljivi skali

V soboto smo z Gregorjem (AO Matica) in Zalo plezali navrtano smer Tapeta v južni steni Prisanka (V+/IV, 250m). Dostop je preprost, z grebenske poti na Prisank se odcepimo na travah, mesto je označeno z možicem. Od tam po slabše vidni stezici prečimo strme trave ter grapo (v spodnjem delu) in se nato vzpnemo po travah do vstopa v smer.

Govori se, da se smer ponaša z vrhunsko skalo in posledično so bila naša pričakovanja previsoka. Gregoru se je v 1. raztežaju odlomila večja skala, v kosih odletela proti nama z Zalo, Gregor pa je na srečo “le” zdrsel kakšnih 6m nižje. Uh, srčni utrip mi je kar narasel. Na srečo smo vsi v redu, Gregor jo je odnesel z nekaj praskami in strganim paščkom na uri. Definitivno pa je presenetil z mirnostjo, saj je kar takoj zagrizel nazaj in brez kakršnih koli težav odplezal celotno smer. Z nekaj več trkanja po grifih, a vseeno: svaka čast! V naslednjih raztežajih smer postreže z lepim plezanjem, precej je platk, vendar se nam je vsem zdelo plezanje precej lažje od navedenih ocen na skici. Tudi tu ni ravno vsakemu oprimku/stopu za zaupati, vendar so vsaj platke kompaktne. ;)

Na vrhu smeri malo posedimo, se odločimo, da bo tole nedeljski izlet, pa čeprav je šele sobota, in zato opustimo plane o še eni smeri. Vseeno se po zlizani poti povzpnemo na vrh Prisanka, poležimo, uživamo v razgledih in počasi sestopimo po slovenski poti (zame spet en zamišljen sestop, ampak kot rečeno, bo že xD). Super dan v dobri družbi in lepi smeri, pravzaprav tako prijeten, da ga ša pripetljaj iz 1. raztežaja ni pokvaril.

Za konec pa še čestitke Zali za prvo vožnjo na Vršič! Maš to!

Pstuh v Grebencu ali nedeljski izlet s pohodniško klapo

Organizacija ta vikend ni bila na moji strani, zato sem se v nedeljo spet vozila na Vršič (na srečo ob skoraj pozni človeški uri). S Katarino in Timom smo se podali pod navrtano smer Pstuh (IV+/III-IV, 200m). Skica in opis na plezanje.net sta ustrezna in glede na gostoto svedrov tudi povsem zadostna. Skala je kakršna je, ni krize, ravno vsega pa človek vseeno noče prijemati. Stena je tudi precej naložena. Dolgi raztežaji v kombinaciji s starim in težkim cvilingom poskrbijo za izdatno ogrevanje naprej plezajočega, vendar sva s Katarino zmogli tudi to (jaz sem res želela vaditi plezanje v vodstvu in Katarina se je javila za IV+ cug, zato se je Tim pustil peljati čez smer).

Pred/med/po plezanju smo pokramljali še z Rašiško navezo v sosednji smeri in nasploh nadvse uživali. Obvezno posedanje na sončnih travah na vrhu smeri, zafrkancija čez “influencerje” na Instagramu (po tem, ko sta mi razložila, kaj to sploh je xD), update glede vsega kar se nam dogaja zadnje čase … Skratka, debate so pokrivale vse od skrajno neprimernih do resnih življenjskih tem. Že dolgo nismo šli kam skupaj, zato je bilo res fletno (če uporabim Rokov izraz).

Sestop je enostaven in kratek (moje koleno je bilo navdušeno, tisti “bo že” iz prejšnjih dni je končno prijel), del poti so markacisti pred kratkim prav lepo uredili. Sledil je še skok v Jasno in obvezna analiza (oz. nadaljevanje debatnega krožka).

Naj topla jesen še traja, meni se pleza! :)