Lepa vremenska napoved nas je spodbudila, da se s Klaro in Maticem zmenimo za Zeleniške špice kar sredi tedna. Ljubljanska megla se je končala že pred Kamniško Bistrico, tako da smo res z veseljem zakorakali v hladno jutro. Pot skozi Repov kot nam je bila znana, na hitro si pogledamo tolmunčke, ki pa so nas zgleda toliko zavedli da nismo opazili odcepa za Staničev vrh in smo zakorakali malo previsoko, preden opazimo da smo že predaleč. Hitro najdemo pravo pot in po grapi navzgor proti sedlu pod vrhom. 

Dan smo res hoteli izkoristiti do konca, zato smo bili zmenjeni, da na južni steni Staničevega vrha splezamo še eno smer. Takoj na sedlu se nam je odprl prelep razgled in v nekaj minutah smo že na izhodišču smeri. Pred nami je bila še ena naveza, kmalu pa je za nami prišla še ena. Temperatura je bila ravno primerna za kratke rokave. Plezati smo začeli v smeri Mrzlo postaja, a se nismo držali dovolj desno in smo prvi raztežaj potegnili do vrha drugega raztežaja smeri Šepetanje (5b, 160 m), po kateri nadaljujemo do vrha. Smer je lepa,  z nekaj platami in kompaktno skalo.

Po kratki pavzi nadaljujemo po grebenu Zeleniških špic. S Staničevega vrha smo naredili edini abzajl, ostalo prehodimo. Navdušeni nad grebenom smo na začetku na vsak najmanjši vrh hoteli do vrha, čeprav je bila očitna potka okoli. Kmalu ugotovimo, da bo vse skupaj čisto dovolj dolgo. Vmes občudujemo razglede, fotkamo in opazujemo kako se pod nami že nabira nekaj oblakov. Na vrhu si vzamemo čas za malico in se odločimo da gremo še na Planjavo, saj nihče od nas še ni bil na vrhu. Ker je dan že kratek smo morali zelo pohiteti, a smo vseeno pazili, da se čim bolj izognemo manjšim snežiščem. Na vrhu se tudi zradi vetra nismo predolgo zadrževali in že smo bili na poti v dolino. Ujeli smo še sončni zahod, ter v soju svetle noči nadaljevali proti avtom. Le za zadnjih 20 min smo si prižgali svetilke. Vsekakor fajn tura za tako lep jesenski dan.